← Nazaj
16.03.2018

DRUGA STRAN VSEGA

Srbijanka in Mila Turajlić sta odprli 20. Festival dokumentarnega filma (foto: arhiv CD)

V sredo smo zakorakali v naš Festival dokumentarnega filma. Pravzaprav jubilejni, 20. po vrsti. Nekako otožen film nas je osrečil. Za to je zaslužna režiserka Mila Turajlić, ki je lastno družino snemala pet let, da je nastalo dvesto ur filmskih zapisov, ki jih je, če se prav spomnim, zmontirala v letu in pol. Rodil se je čudovit dokumentarec Druga stran vsega.

V osredju je zgodba družine Turajlić, na čelu katere je univerzitetna profesorica, mati dveh hčera in vdova Srbijanka Turajlić. Tako mati kot hči, pa tudi producentka tega filma Hanka Kastelicova, so bile uvodne gostje našega festivala. Posebnost profesorice Turajlić je v tem, da je ves čas politično angažirana intelektualka, ki se je aktivno zoperstavljala vladavini Slobodana Miloševića. Za kar pa je plačala visoko ceno. Izgubila je službo, predvsem pa je lahko svoje najbližje ugledala v popolnoma novi luči. V ekstremnih razmerah se namreč pogosto izkaže, kdo smo v resnici. Tako mi kot naša okolica. Čeprav je ponavadi izjemno boleče, saj stvari pogosto niso takšne, kot se zdi na prvi pogled, pa novo okoliščino lahko razumemo tudi kot osrečujočo. Seveda, potem ko se znebimo grenkega občutka izdaje. Kljub temu nas lahko osreči tudi dejstvo, ko se nam zazdi, da so se maske končno snele in smo pod njimi ugledali prave obraze. Tak tip človeka se mi zdi tudi profesorica Turajlić, ki deluje karizmatično, je izvrstna, pronicljiva in duhovita retoričarka, angažirana intelektualka, kakršnih v naši družbi žal skorajda ne poznamo. Pa imam tu v mislih kar oba spola. Gospa je bila tudi ministrica za izobraževanje v prvi vladi po Miloševiću, kjer je ugotovila, da je politika obrt konsenza, v čemer pa je sama (kot tudi njej podobni) pravzaprav amaterka.

No, hočem reči, da je profesorica Turajlić doživela in preživela marsikaj, v zavzemanju za demokratično Srbijo – kakor tudi preostali njej podobni – pa je pravzaprav plačala visoko ceno. Na fakulteti, na kateri je bila zaposlena, so kolegi mirno prevzeli njene predmete, marsikateri prijatelj, obiskovalec njenega doma, ki občasno spominja na literarni ali politični salon, pa je prihajal manj pogosto, potem ko je postalo jasno, da je gospa opazovana oseba in da se pod njenim oknom ure in ure zadržuje »neki avto«.

Zanimivo je, da se je režiserka filma le s težavo dokopala do posnetkov akcij in shodov Miloševićeve opozicije. Uradni mediji so o dogodkih molčali, zasebne televizije so sicer nekaj malega posnele, vendar jih je večina že zdavnaj prenehala delovati, arhivi pa so izgubljeni ali uničeni. Tako da je bilo po posnetke treba kar na avstrijsko televizijo.

Milo Turajlić je, kot je dejala po sredini filmski projekciji, navdihnil roman Buddenbrookovi, prečudovita družinska kronika Thomasa Manna. Seveda skrajno intimna, hkrati pa tudi dragocen dokument družbenega okolja in časa. Prav takšen je tudi dokumentarec Druga stran vsega, prava odločitev Simona Popka za prvi korak v jubiljeni festival, ki traja do srede.

 


V Prvem preddverju nas Andrej Hrausky seznanja z vezmi med Meštrovićem in Plečnikom.

Pobude in predlogi: Če še niste preverili, kaj ponuja Festival dokumentarnega filma, to zagotovo storite in se odpravite na filmsko projekcijo. Če pa ste že v Cankarju, potem lahko pred projekcijo obiščete še kakšen dogodek festivala Pravljice danes, ki se začne prav danes. Vse skupaj povežite z obiskom razstave Meštrovićevih kipov, se navdahnjeni z erotiko mimo »razstave« o Meštroviću in Plečniku sprehodite še do Male galerije, kjer si vzamete nekaj časa za izjemne fotografije Dnevnikovih fotografov. Po vsem tem življenje ne bo več takšno, kot je bilo, ampak veliko bolj plemenito!

Uršula Cetinski