← Nazaj
27.11.2017

ZABAVA

Tik pred srečnim koncem 28. Liffa. (Foto: arhiv CD)

Najbolj zahtevna novembrska projekta sta za nami: Ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe in Slovenski knjižni sejem.

Letošnji, 28. Liffe je potekal v skladu s pričakovanji. Obilje dobrih filmov in privrženih obiskovalcev. Sklenili smo ga z novim, izvrstnim filmom Zabava (The Party) britanske režiserke Sally Potter. Malo me je spomnil na Albeejevo dramo Kdo se boji Virginije Woolf?, saj intimne travme osrednjih protagonistov bruhajo na plan ob družinski zabavi. Tokratno zabavo prireja April (izjemna Patricia Clarkson), da bi prijatelje pogostila, ker je bila pravkar imenovana za ministrico za zdravje. Medtem ko njen introvertirani mož Bill polovico tega črno-belega filma srka kozarček za kozarčkom rdečega vina (ravno tako izjemna vloga Timothyja Spalla), v drugi polovici filma ravno njegova zgodba postane silovita in dramatična. V podrobnosti se ne bom poglabljala, da ne pokvarim suspenza vsem tistim, ki si boste ta odlični film še ogledali, ga pa vsekakor zelo priporočam. Vedno znova me očara tudi igra Bruna Ganza, velikega zvezdnika nemškega filma, ki se na zabavi pojavi kot zagovornik »new-age« pristopov k življenju in bivanju, sicer pa je njegovemu tragikomičnemu junaku ime Gottfried. Film je posrečena, duhovita in hkrati črna vivisekcija usod različnih junakov intelektualnega srednjega sloja, kot nalašč za vse, ki smo pribredli do 50+, da se spomnimo, kdo smo bili in kaj je iz nas nastalo. Sally Potter s filmom Zabava nedvoumno pokaže, da je film še vedno lahko sijajen tudi brez izjemnega proračuna in efektov. Stavila je na komorni dogodek, ki ga je obogatila z izjemnimi, izjemnimi igralci. No, po Zabavi smo Liffe sklenili z zabavo v našem Klubu CD, ki je že tradicionalno takšna, kot se za naš festival spodobi: sproščena, zabavna, tudi divja. Iz ure v uro manj formalna. Namesto travmatičnih izpovedi smo se vrteli ob dobri glasbi in bili čisto preprosto veseli, da smo skupaj. Ekipa Liffa pa vzhičena, da bo očitno kmalu zaključila še en dogodek za filmske sladokusce.

Še preden se je Liffe v nedeljo čisto zares končal, že smo postavljali prizorišče Slovenskega knjižnega sejma, ki je bil letos posvečen nemško pišočim avtorjem. Končali smo včeraj v našem Klubu CD z literarnim večerom, na katerem sta se predstavila pisateljica in pesnica Maja Haderlap ter prevajalec Štefan Vevar. Štefan Vevar je za prevod romana Saturnovi prstani Winfrieda Georga Sebalda prejel nagrado Fabjana Hafnerja, ki jo bodo poslej podeljevali za presežne prevode iz slovenščine v nemščino in obratno. Kot nemcistka takšno nagrado močno pozdravljam, saj tudi iz lastnih izkušenj vem, kako neskončno zapleteno je prevajanje iz nemščine. Ostati zvest izvirniku, pa kljub temu ustvariti besedilo, ki bralca nagovarja z enako močjo in prepričljivostjo kot izvirnik. Uspehov Maje Haderlap z romanom Angel pozabe sem iskreno vesela, saj sem jo spoznala davno, še v študentskih časih, vesela pa sem tudi, da se bo ime prevajalca in pesnika Fabjana Hafnerja, ki sem ga osebno ravno tako spoznala med študijem nemščine, ohranilo med nami tudi po njegovi smrti.

Do konca decembra letošnjega leta bo dogodkov pod našo streho še nešteto. Med njimi bo zagotovo izstopalo gostovanje francoske plesne skupine Balet Preljocaj. Angelin Preljocaj je mednarodna koreografska zvezda, če naj se tako popularno izrazim. Rodil se je leta 1957 v Parizu, in sicer le pet dni za tem, ko sta njegova starša iz Albanije pribežala v Francijo. Trenutno ustvarja v Aix-en-Provenceu v plesnem centru, poimenovanem Pavillon Noir, ki ga umetniško vodi. V stavbi, namenjeni izključno plesni umetnosti, s 3013 kvadratnimi metri površine, imajo dvorano s tristo oseminsedemdesetimi sedeži in štiri plesne studie. Preljocaj, ki je eden najbolj uspešnih predstavnikov albanske diaspore na svetu, koreografira za svojo skupino pa tudi za Pariško opero in balet. Albanija ga je pred nekaj leti počastila tako, da mu je omogočila obisk rojstne vasi njegovih staršev, kamor so ga pripeljali kar s helikopterjem, kar ga je močno ganilo. Dejal je, da se je kar naenkrat znašel sredi skupnosti, ki je sicer seveda ni poznal, vendar pa ga je močno spominjala na njegovo lastno družino. Pravi, da se po njegovih žilah pretaka dvojna narava – racionalna, francoska pa tudi albanska, ki je bolj mistična in instinktivna. V to nas bo prepričal tudi s čudovito predstavo Romeo in Julija na glasbo Prokofjeva, ki bo na Gallusovem odru na ogled zadnje štiri dni tega leta. Izbor silvestrskih predstav je zahtevno početje. Obisk vrhunskih skupin tik pred najdaljšo nočjo v letu se ne zgodi kar tako. Preljocajeva predstava Romeo in Julija pa je vrhunska. Doživetje tako za konec kot nov začetek.

 


Romeo in Julija v koreografiji Angelina Preljocaja (foto: arhiv CD)

Uršula Cetinski