← Nazaj
10.11.2017

VONJ JABOLK

28. Liffe sta odprla Milena in Radko (foto: arhiv CD)

Vonj Eurosadovih jabolk, ki nam gre prijetno v nos, vsako leto naznani, da je spet tu Liffe, praznik dobrega filma, med katerim se bodo naši obiskovalci naužili obilja filmskih zgodb, zraven pa pohrustali še tono jabolk, ki so postala razpoznavni znak festivala. Včasih nastane res posrečena kombinacija, v kateri prireditelj in pokrovitelj tako dobro pašeta skupaj, da si enega brez drugega že težko predstavljamo. Zvesto in dvindvajset let dolgo razmerje imata tudi Liffe in Telekom, čigar storitve so z različnimi, inventivnimi aktivnostmi vpete v festivalsko dogajanje.

28. Liffe smo začeli v sredo zvečer, in sicer z nastopom Milene Zupančič in Radka Poliča Raca, dolgoletnega umetniškega, igralskega para; igralca sta tudi zasebno povezovala različna razmerja (ljubezen, zakon, prijateljstvo), iz česar sta v navezavi z režiserjem Dušanom Jovanovićem črpala tudi tematiko nekaterih zanimivih umetniških del. Spomnimo se samo na odrsko različico Jovanovićeve drame Zid, jezero, ki je s tovrstnim, skorajda dokumentarnim pristopom postregla, še preden je ta princip v gledališču postal zelo priljubljen, morda tudi moden. Njuni spomini so se na otvoritveni slovesnosti dotaknili leta 1976, ko sta bila na znamenitem jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju z nagrado zlata arena hkrati ovenčana kar oba: Radko za vlogo Martina Kačurja v Pretnarjevem Idealistu, Milena pa za vlogo njegove nezveste žene Tončke. Tistega leta sta bila Radko in Milena zagotovo najbolj »pozlačen« filmski in zakonski par v Jugoslaviji. Prihodnje leto je Milena zlato areno dobila tudi za legendarno vlogo Karoline Žašler, Radko pa je bil za Kačurja nagrajen na filmskem festivalu v Moskvi in nekoč mi je pripovedoval, da je bil v žiriji tedaj tudi veliki Kurosava. K Idealistu se bomo vračali tudi prihodnje leto, saj se 100. obletnice Cankarjeve smrti spominjamo s festivalom Cankar o Cankarju, kamor sodi tudi Cankar na filmu. Milena in Radko v režiji Dušana Jovanovića sta bila na Liffovem odprtju ravno takšna, kot se spodobi: zvezdniška, prisrčna, precej sproščena, ampak ne preveč, da ne postane poceni. V prvi vrsti ju je spremljal tudi njun kolega Rade Šerbedžija, človek z zavidljivim gledališkim in filmskim opusom.

Dan pred tem pa smo imeli priložnost uživati v mojstrstvu predstave Tristan in Izolda Sabura Teshigaware na Wagnerjevo glasbo. Da, takšnih predstav je malo. Na milijone jih je, po vsem svetu, takšnih pa zelo malo. Zato je ogled še toliko večji privilegij. Premiera predstave je bila v zelo majhnem gledališču v Tokiu, ki je zasebno gledališče Sabura Teshigaware s šestdesetimi sedeži. Ko so se začela gostovanja po Evropi, pa so se odri v primerjavi z domačim, izvornim kar večali in večali. Evropsko turnejo sta plesalca začela 1. septembra, ljubljanska predstava pa je bila njuna zadnja pred vrnitvijo domov. Teshigawara je predstavo prilagajal za vsak oder posebej, tudi za Gallusov, za katerega je luč oblikoval približno osemindvajset ur. Luč je njegova glavna »sodružica«, premišljena do zadnjega atoma, do sekund, ki so našemu očesu potrebne, da se prilagodi svetlobnim spremembam. Tako nam je umetnik pripovedoval po predstavi, ko smo ga v zaodrju obiskali skupaj s Tomažem Berločnikom, predsednikom uprave Petrola, pod čigar pokroviteljstvom pripravljamo abonma Veličastnih 7. Očitno je Teshigawari v izjemen navdih tudi soplesalka Rihoko Sato. Tudi v njunem presunljivem nastopu se meje med zasebnim in umetnostjo brišejo; na odru postajata vse bolj sublimna, eterična, nestvarna. Nepozabna. Nič več od tega sveta, kot bi se izrazil Strniša.

Tisočeri obrazi ljubezni me očitno spremljajo že ves teden. Včeraj dopoldne sem obiskala Severni park za Bežigradom, kjer so postavili spomenik velikanu ruske poezije Puškinu. Nekoč zanikrni park postaja prava krasotica. Del površine je ograjen za pasje kosmatince, poleti nas hladijo curki iz fontane kiparja Janeza Pirnata, igrala za otroke so domiselna in zabavna, poleg tega pa se park počasi spreminja v prostor spomina na literaturo in njene junake. Leta 2010 je Mestna občina Ljubljana ob obhajanju projekta Ljubljana – Unescova prestolnica knjige v parku postavila spomenik Rastoča knjiga, ki se mu sedaj priključujejo še doprsni kipi pisateljev in pesnikov. Lepo in navdihujoče. Kot ljubezen, ki pa je lahko tudi usodna. Za Puškina je vsekakor bila, saj je komaj 37-leten umrl v dvoboju, v katerem je branil dobro ime lastne žene. Kljub vsemu je zmagovalec parnasa. 

Tomaž in Maja Berločnik, Rihoko Sato in Saburo Teshigawara, predstavnica Veleposlaništva Japonske in Uršula Cetinski po Tristanu in Izoldi (foto: arhiv CD)

Uršula Cetinski