← Nazaj
02.11.2017

BRELOVI FANTJE

Branko Završan in Senca tvojga psa (foto: Žiga Koritnik/arhiv SMG)

Letošnji program v Klubu Cankarjevega doma, ki je eno najlepših prizorišč za intimne koncerte, literarne večere in prijetna druženja, bomo zaključili s koncertoma, ki ju zagotovo povezuje tudi spomin na belgijskega mojstra šansona Jacquesa Brela (1929–78), tudi filmskega ustvarjalca, igralca in režiserja dveh filmov, predvsem pa mojstra t. i. »sodobnega šansona«, ki se s petindvajsetimi milijoni prodanih plošč uvršča na tretje mesto med najbolje prodajanimi belgijskimi umetniki. Vsekakor gre za veliko ime v francoščini in redkeje nizozemščini interpretiranega šansona. Brel v enem od intervjujev pravi, da šanson zanj ni poezija, saj je namenjen petju, poezija pa branju. Ob poslušanju njegovih strastnih interpretacij se nam ne glede na vse še vedno ježi koža.

Mislim, da je bilo aprila 2008, ko se je v moji pisarni v Slovenskem mladinskem gledališču pojavil Branko Završan in izrazil željo, da bi imel premiero Brelovih šansonov, ki jih je prevedel kar sam, in to že kar čez mesec dni. Obiskal je že nekaj gledališč, pa so ga zavrnila in tako je sklenil, da povpraša še v Slovenskem mladinskem gledališču. O Brelu in svojih prepesnitvah je govoril s takšno strastjo, da sva se kar zmenila za premiero koncerta Senca tvojga psa, ki se je zgodila 25. maja 2008. Završana so spremljali Žiga Golob (kontrabas), Uroš Rakovec (kitara) in Krunoslav Levačić (bobni). Mislim, da sem Završanov koncert v Slovenskem mladinskem gledališču obiskala najmanj šestkrat. Preprosto se nisem in nisem mogla naveličati njegove interpretacije, zanosa, emocij. Pozneje smo koncert izdali na zgoščenki, ki je postala eden najbolj opaženih domačih posnetkov tistega leta. Pa tudi 26. decembra 2017, ko bo Završan nastopil v našem Klubu CD, bom zagotovo zraven. Močno me preseneča kot interpret, pa tudi kot izjemen prevajalec. Njegove interpretacije so zame prava »čaša opojnosti«, če parafraziram Otona Župančiča. Senca tvojga psa pa je projekt, ki se mi je poleg predstav Somrak bogov (režija: Diego de Brea), Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! (režija: Oliver Frljić) in Zadnji ples Nižinskega (režija: Marko Mlačnik), kar zadeva moje osemletno vodenje Slovenskega mladinskega gledališča, najbolj globoko zarezal v spomin. In srce.

Prav na zadnji dan v letu, 31. decembra 2017, pa v naš Klub CD prihaja Ibrica Jusić, legendarni hrvaški interpret šansonov in poezije, pa tudi pisec številnih besedil. Podobno kot Brel se je tudi Jusić v mladosti kar nekaj časa iskal. Njegova starša sta iz Bosne in Hercegovine – oče je igral na harmoniko, mati pa je lepo pela – prišla na poročno potovanje v Dubrovnik, kjer sta kar ostala za vselej in kjer se jima je rodilo sedem otrok. Rasli so v revščini, tako da je Ibrica kot uporniški najstnik končal v prevzgojnem domu, kamor je, kot pravi, odšel prostovoljno in kjer se je izučil za tapetnika. Spomini na odraščanje v instituciji so zanj lepi, saj je končno živel v razmerah, kjer mu ničesar bistvenega za življenje ni manjkalo. Tako kot Jusić se je tudi Brel na začetku preizkušal v različnih poklicih, v očetovem podjetju in v vojaški službi. Tako Brela kot Jusića zaznamuje ljubezen do morja. Brel je pokopan na otoku Hiva Oa (Markeški otoki), nedaleč od Paula Gauguina, kjer je v samoti, daleč od žarometov in pozornosti javnosti, preživel zadnja leta svojega življenja. Tudi Jusić je ena prvih asociacij, na katero pomislimo, ko se spomnimo na čudoviti, po vonju jasmina dehteči Dubrovnik. Jusić, ki je nekaj časa živel tudi na Švedskem in v Parizu, pravi, da ga je nekoč v kabaretu Don Camillo v pariški Latinski četrti poslušal tudi Jacques Brel in mu rekel, da se mu zdi, kot da bi Ne me quitte pas (v Završanovem prevodu Saj ne boš kar šla) napisal prav zanj.

Jusićeva interpretacija Brelove pesmi Amsterdam >>

Uršula Cetinski