← Nazaj
27.10.2017

RUSKI SOKOL, TURŠKI VIRTUOZI, SLOVENSKE GAZELE, RAVNIKARJEVA LINIJA

Uršula Cetinski in Grigorij Sokolov po koncertu. (Foto: arhiv CD)

Naporen teden je za mano. Ampak lep. Začelo se je z nastopom Filharmoničnega orkestra Borusan iz Istanbula. Po čem si bom zapomnila naš začetek Zlatega abonmaja? Po tem, da so me resnično presenetili. Izvedba Bartókove suite iz pantomime Čudežni mandarin pod dirigentskim vodstvom Sasche Goetzla je bila izjemna. Energična, silovita, strastna. Vrhunska sta bila tudi solista in violinista Vadim Repin in Daniel Hope.

Presenečena sem bila nad mladim filharmoničnim sestavom, nad številnimi damami, ki so virtuozno nastopale tudi na inštrumentih, ki so v večini orkestrov v moški domeni. Sicer pa so člani in članice orkestra predvsem turškega rodu, najboljši med najboljšimi, gostujočih imen iz tujine imajo zelo malo. Podjetje Borusan z dolgo tradicijo v jeklarski industriji je gotovo zelo ponosno, da po svetu širijo njihovo ime.

Uršula Cetinski, veleposlanica Turčije Esen Altug, violinista Vadim Repin in Daniel Hope ter Ingrid Gortan. (Foto: Arhiv CD)

Nepozaben je bil vsekakor tudi mojster klavirja, pianist Grigorij Sokolov, reden gost Gallusovega odra. S Haydnom in Beethovnom je očaral občinstvo, ki ga je na oder zvabilo kar s šestimi dodatki. Bil je dobro razpoložen, igral je na čisto novem Steinwayu, ki so mu ga pripeljali iz Italije. Sokolov sicer še vedno živi v Veroni.

Ta teden smo doživeli tudi podelitev Gazel. V Linhartovi dvorani so se zbrali uspešni gospodarstveniki na tradicionalni podelitvi nagrad najboljšim. Ker sem se imela priložnost s finalisti družiti še pred podelitvijo, priznam, da so me njihove zgodbe kar navdihnile. Marsikdo je veliko ustvaril iz nič. Borba pa ni lahka. Ne v gospodarstvu, ne v umetnosti se do presežkov nihče ne prikoplje kar tako. Potrebna sta talent, pamet in neizmerna volja. Vedno je zraven tudi nekaj sreče. Da se v pravem trenutku stvari zgodijo, kot se morajo.

Točno tak trenutek sem doživela danes ob 12. uri, ko smo v Veliki sprejemni dvorani skupaj z Mestno občino Ljubljana in Fakulteto za arhitekturo pripravili razstavo Ravnikarjeva linija, posvečeno načrtovanju in izgradnji Trga republike in spominu na 40. obletnico od začetka gradnje Cankarjevega doma. Avtor razstave je doc. dr. Rok Žnidaršič, ki je v Veliki sprejemni dvorani dokumentarno gradivo razporedil v obliki petdeset metrov dolge linije. Razstavo, ki jo je odprl župan Janković, si velja ogledati, pri tem pa tudi pohiteti, saj je na ogled le do 15. novembra. Na otvoritvi je zapel Pevski zbor slovenski arhitektov Arhivox, ki se mu je za to priložnost pridružil tudi komorni zbor Krog. Prav neverjetno se mi zdi, da imajo arhitekti svoje zbore in morda bi bila ta gesta, da Ravnikarju v čast pojejo prav stanovski kolegi, morda celo všeč tudi samemu velikanu arhitekture, česar pa najbrž ne bi pokazal, saj pravijo, da je bil izjemno kritičen, kar se za takšen ustvarjalni format tudi spodobi.

Jutri pa Moč jeseni. Koncert Gala Gjurina z gosti. Novo doživetje. Morda tudi vaše.

Uršula Cetinski