← Nazaj
13.02.2017

Pobeg iz prozaičnosti življenja

Na Liverpoolčanih I. Gortan in U. Cetinski v družbi z izjemno Dubravko Tomšič (foto: Mare Vaupotič)

Včeraj smo spet doživeli dober in odmeven koncert, gostovanje Kraljevega filharmoničnega orkestra iz Liverpoola pod dirigentskim vodstvom Vasilija Petrenka. To je najstarejši neprekinjeno delujoči simfonični orkester na britanskih tleh, ki se mu je včeraj kot solist pridružil tudi mladi violončelist Kian Soltani. Slišali smo Brittna, Elgarja in Rahmaninova. Glasbeniki so bili po koncertu navdušeni. Nad ljubljanskim občinstvom in dvorano. »Odličen koncert za orkester in slušni aparat,« se je po koncertu pošalil dirigent Petrenko, saj se je glasbi nekajkrat pridružil neidentificiran zvok, za katerega se je razkrilo, da prihaja iz slušnega aparata enega izmed obiskovalcev koncerta. Tudi takšne nepričakovane peripetije so del življenja.

Sicer je turneja za Liverpoolčane tokrat zahteven zalogaj, predvsem zaradi bolezni, ki so jih doletele. V Vidmu so morali z italijanskimi glasbeniki nadomestiti kar devetnajst nenadoma zbolelih članov orkestra in spremeniti program, predvidevajo pa, da so se zastrupili s hrano. Tudi v Ljubljani je »vskočil« slovenski glasbenik, in sicer klarinetist Dušan Sodja, ki so ga po koncertu zelo pohvalili. Energija med glasbeniki in občinstvom je bila včeraj sijajna. Nedeljski koncerti in drugi umetniški dogodki, ki se jih prireditelji sicer pogosto bojimo, saj nismo čisto prepričani, ali najbolj ustrezajo obiskovalcem, ki si med konci tedna za preživljanje prostega časa izbirajo najrazličnejše aktivnosti, se velikokrat izkažejo za odlično potezo, saj je tudi občinstvo po dvodnevnem predahu spočito, odprto in polno energije. Po koncertu smo z vodstvom orkestra spregovorili tudi o posledicah Brexita za kulturno življenje Velike Britanije, ki pa za zdaj ostajajo skrivnost; orkester se sicer sprašuje, kako bo sprememba vplivala na vključevanje glasbenikov iz drugih držav, vendar bo na končni odgovor treba še počakati.



Dirigent Petrenko in violončelist Soltani z Ingrid Gortan in Uršulo Cetinski (foto: Mare Vaupotič)

S precejšnjo vznemirjenostjo trenutno pričakujemo nastop japonske skupine Sankai Juku, ki bo v Gallusovi dvorani nastopila konec meseca, 27. in 28. februarja. Tako velike buto predstave na slovenskih odrih nismo videli še nikoli. Kaj je buto? Prav posebna japonska oblika gibalnega, vizualnega gledališča, ki spominja na tradicionalno japonsko gledališče, vendar pa je nastala šele sredi prejšnjega stoletja. Za utemeljitelja te zvrsti veljata Hikijata Tatsumi in Kazuo Ono, sicer eden mojih najljubših umetnikov nasploh. Živel je 104 leta, nastopal pa je še kot stoletnik. Ushio Amagatsu, ki vodi skupino Sankai Juku, je njegov učenec. Buto plesalce prepoznamo po z belo barvo poslikanih telesih, svoje nastope gradijo na meditaciji in stanju transa. Ukvarjajo se z univerzalnimi temami bivanja, kot so spomin, nezavedno, minevanje, erotika in preobrazba duše. Njihove predstave so kot podobe iz sanj. Meguri je izraz za pismenko, ki poimenuje vse, kar kroži: tok časa, cikel štirih letnih časov, gibanje Zemlje. Njihova predstava bo zagotovo čisto nekaj posebnega. Sublimno doživetje, ki se bo vtisnilo v našo zavest in nas še dolgo spremljajo kot del našega spomina. Dialog s težnostjo, kot je Amagatsu naslovil tudi knjigo o svojem delu. V Evropi in ZDA se v plesu ukvarjamo predvsem z vidnim telesom, pri butu pa je v ospredju nevidno telo. Prihod skupine v Ljubljano bo dogodek, ki ga je resnično škoda zamuditi.


Skupina Sankai Juku (Foto: arhiv CD)

Čeprav Evropejci drugače razumemo japonsko umetnost, kot jo doživlja občinstvo na Japonskem, saj izhajamo iz zgodovinsko drugačnega kulturnega prostora, nas kljub pomanjkanju orodij za razumevanje, ki jih Japonci nedvomno imajo, japonska umetnost prežema z globokimi uvidi v lastno bivanje. Ko doživimo buto in se mu do konca predamo, nas objame nekakšen poglobljen občutek vesolja v nas samih. Podobno globoko doživetje je bil zame obisk najstarejšega zenovskega vrta v Kjotu. Sredi svetišča se bosonog, saj si je pred vhodom treba sezuti obuvala, znajdeš na precej majhnem peščenem vrtu, na katerem ni rastlin, samo kamni, ki ponazarjajo nekakšen vesoljni red, ki obiskovalca napolni z mističnim mirom in notranjo harmonijo.

Danes zvečer pa bomo v Veliki sprejemni dvorani odprli razstavo Arhitektura-inventura. Dvoletni pregled arhitekturnih dosežkov na Slovenskem. Tako kot buto tudi vrhunska arhitektura gradi svoje avtonomno, harmonično vesolje, ki nam omogoča pobeg iz prozaičnosti življenja.

Uršula Cetinski