← Nazaj
12.01.2017

POBEG IZ RAJA

Otvoritev razstave Tolstoj, iskalec resnice (Foto Sunčan Stone)

Žal živimo v takšnih časih, da nas redko katero darilo še razveseli. Najlepša darila so prijetna srečanja z ljudmi, pa ne le prijetna, predvsem takšna med katerimi doživimo iskrive pogovore ali topla čustva, ki si jih zapomnimo in se jih razveselimo. Mene je pred nekaj minutami neznansko razveselilo, ko so mi prinesli moj izvod knjige Lev Tolstoj: Pobeg iz raja, ki jo je podpisal njen avtor, pisatelj Pavel Basinski. Z njim sem včeraj pred njegovim predavanjem v našem Klubu spregovorila nekaj besed. Na vprašanje, o čem sedaj piše, mi je odvrnil, da se ukvarja z življenji žensk iz ruske preteklosti, ki so imele feministične nazore in težje, čeprav se v tistih časih tega sploh niso zavedale in svojih vizij tudi niso tako poimenovale. Želim si seveda, da bi knjigo končal, da bi bila nekoč prevedena tudi v slovenščino in bi jo lahko prebrala.

Basinski je o Tolstoju napisal že štiri knjige, v tem trenutku se mu zdi, da je njegova tolstojanska tema izčrpana, čeprav je življenje ruskega pisatelja in filozofa neizčrpen in navdihujoč vir za pisanje. Pobeg iz raja je dokumentarni roman, kar pomeni, da so v njem navedena dejstva tudi zgodovinsko izpričana, gre pa za zanimivo branje, čigar ritem je podoben ritmu parne lokomotive. Bralec na začetku potrebuje nekaj časa, kot da bi začetna poglavja stekla nekoliko počasneje kakor parna lokomotiva, ki se šele zažene, potem pa se hitrost prebranega povečuje, zgodba nas posrka vase, knjigo vse težje in težje odložimo. Ko se konča, si želimo, da bi brali naprej. Nekako takole lahko opišem svojo osebno izkušnjo branja njegovega romana, ki me je navdalo z občutkom, da sem tudi jaz zraven v zadnjih dneh pisateljeva življenja in skupaj z njim.

Tudi včerajšnji večer, začetek našega festivala Tolstoj, iskalec resnice, je bil zame nepozabno darilo. Najprej predavanje Basinskega, ki je bilo tako lepo obiskano. Osreči me, če kljub nizkim, ruskim temperaturam ljudje zapustijo svoja topla domovanja in se odpravijo v Cankarjev dom, da bi slišali zgodbo o mladih letih Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki so ga oblikovala v to, kar je postal: karizmatičen, nadarjen človek, poln konfliktov in trenj in bojazni in strahu, pa tudi vodnjak ljubezni. Presunilo me je opisovanje različnih usod članov njegove družine, njegovih staršev in bratov. Koliko čustvenih dram in viharjev in nesrečnih, pa tudi srečnih ljubezenskih zgodb. Ob vsem tem opisovanju se zdi, kot da bi danes čustveno živeli veliko bolj izpraznjeno in odtujeno. Verjetno je to eden izmed razlogov, zakaj prireditve, povezane s Tolstojem, v naši hiši trenutno vzbujajo toliko zanimanja.

Foto Mare Vavpotič

Odprli smo tudi dokumentarno razstavo o njegovem življenju. Na eni od razstavljenih fotografij stoji skupaj z Maksimom Gorkim. Šele pred nekaj dnevi sem prebrala Spomine na sodobnike Gorkega, ki so v prevodu Josipa Vidmarja pri Cankarjevi založbi izšli leta 1955. Prvo poglavje je posvečeno Levu Tolstoju, drugo pa Sofiji Andrejevni Tolsti, njegovi soprogi. Gorki si je beležil izjave in vtise, ki jih je doživel v družbi z njima. Gorki je opisal tudi Tolstojeve roke: »Njegove roke so čudovite, niso lepe marveč grčave zaradi razširjenih ven in vendar polne posebne izraznosti. Take roke je imel najbrž Leonardo da Vinci. S takšnimi rokami je mogoče storiti vse.« Prav Tolstojeve roke so name naredile močan vtis na povečanem fotografskem portretu sivobradega pisatelja, ki se naslanja na bambusov stol in zre v nas kot uvodna podoba včeraj odprte razstave.

Neverjetno je, kakšna globalna zvezda je bil Tolstoj že za časa svojega življenja, kako močno so njegove misli in odločitve vplivale na rusko javnost in mednarodno skupnost. Že tedaj so skupine tolstojancev sledile njegovim življenjskim nazorom in se skušale ravnati v skladu z njimi, vesti o njegovem življenju, nenazadnje pa tudi o pobegu od doma, za katerega se je odločil pri dvainosemdesetih, in smrti, ki se je je tako bal, so polnile rusko in mednarodno časopisje. Že v dobi brez interneta je bil Tolstoj osrednji junak resničnostnega šova, nenehno pod drobnogledom javnosti, ki je o njem in družini beležila skorajda vse.

Sedaj pa napeto čakam na pot v vesolje. V gledališki kozmos, ki nastaja na odru Gallusove dvorane po taktirko gledališkega režiserja Silvija Purcareteja. Vojna in mir. Premiera 21. januarja 2017. Novo darilo, ki bo kmalu spomin.

Uršula Cetinski