← Nazaj
23.11.2016

Do nedelje gostija za knjižne molje

Včeraj se je 32. Slovenski knjižni sejem odprl v prešernem razpoloženju, kot se za takšno prireditev spodobi. Ob 18. uri smo se zbrali v Linhartovi dvorani, slovesno in prijetno je bilo, brez zoprnih formalnosti, pa vseeno uglajeno. Malce sem bila raztresena, saj sem še noč prej potovala iz daljnega Montreala, kjer je bilo ves teden prijetno toplo, kot nekakšna pomlad pravzaprav, potem pa se je deževna nedelja kar neaekrat prevesila v zasnežen večer. Ravno v času, ko je naše letalo skušalo vzleteti proti Evropi. Kar tri ure so potrebovali, da so spravili skupaj potrebno količino nekakšne tekočine za odmrzovanje letal, potem pa smo res poleteli proti Münchnu.

Snežni metež je bil pravzaprav zelo v skladu z eno najslavnejših Božičkovih parad na svetu, ki so jo Montrealčani pripravili dan pred tem, v soboto ob 11. uri dopoldan. Božiček je s svojimi pomočniki paradiral po več kot 11 kilometrov dolgi cesti sv. Katarine, ob kateri so ga čakali starši z otroki, ki so si stolčke ob cesti pripravili že nekaj ur prej. Oblečeni so bili v Božičkovi maniri, tople rdeče rokavice in rdeče čepiče, pri nekaterih celo s kraguljčki, pa čutarice z vročim čajem in predvsem veliko veselja. Prav težko je presoditi, kdo je bil bolj vzhičen, v nekaterih primerih so se mi zdeli starši celo bolj navdušeni od otrok. Zelo lepo pa se mi je zdelo, da so bila na čelu parade številna reševalna vozila, s katerimi so na prireditev iz bolnišnic pripeljali najbolj bolne otroke, ki le redko zapustijo bolnišnično stavbo, tu pa so nam veselo mahali skozi okna reševalnih avtomobilov.

Potem sem se kar naenkrat znašla doma. Moja prva prijetna obveznost je bil obisk odprtja 32. Slovenskega knjižnega sejma. V imenu Cankarjevega doma sem za dolgoletno sodelovanje s to prireditvijo prejela priznanje, kar se mi je zaradi vseh sodelavcev Cankarjevega doma, ki si zelo prizadevajo s pripravo te obsežne prireditve, zdelo neznansko lepo. Lepo pa zato, ker sta Cankarjev dom in Slovenski knjižni sejem že dolgo tesno povezana. Ljudje imamo včasih tudi zelo nelepo lastnost, da najmanj opazimo ravno sebi najbližje, tudi v poslu. Zdi se nam namreč, da so samoumevni, kar pa pomeni, da radi pozabimo na zahvalo za zvestobo in trud. Slovenski knjižni sejem ni pozabil na Cankarjev dom, zato sem v zahvalnem govoru izrazila željo, da bi se partnerstvo nadaljevalo in nekoč dočakalo tudi zlato poroko. Schwentnerjeva nagrada je letos pripadla dr. Lojzetu Gostiši, in sicer za njegove dosežke v založništvu in knjigotrštvu.

Slovenski knjižni sejem je prerasel okvir prodajne prireditve, saj so se mu postopoma priključevale številne zanimive vsebine iz literature. Lani je SKS opozoril na dosežke francoske književnosti, letos so v ospredju Italijani, prihodnje leto pa se bo osredotočilo na nemško pisoči prostor, se pravi na Nemčijo, Avstrijo in Švico, kar bo zame kot germanistko še prav posebna poslastica.

Mislim, ne, prepričana sem, da se splača na Slovenski knjižni sejem. Na številne prireditve za vse starosti. Tu je povezava, če koga mika, prireditev pa je toliko, da ne bo lahko izbrati:

http://www.knjiznisejem.si/index.php/slv/domov/za-obiskovalce/program

Komaj so se zaprla vrata Liffa, že se odpirajo platnice Slovenskega knjižnega sejma. Hudo naporno za zaposlene v Cankarjevem domu, ki ga novembra zagotovo obišče vsaj sto tisoč ljudi! Pa tudi lepo. Kulturni center kot radoživ prostor druženja posameznikov, ki postanejo skupnost, saj imajo vsaj eno skupno lastnost: ljubezen do umetnosti. To pa je ena izmed ljubezni, ki resnično lahko traja vse življenje. Neprecenljivo.

Uršula Cetinski