← Nazaj
08.11.2016

TESLA IN ETIKA

Foto arhiv CD

Gibanje Svetovni etos vsako leto pri nas pripravi posvet, letošnji, ki se je zgodil včeraj, 7. novembra 2016, je bil na temo Etika poslovanja. Dobre prakse. Po pozdravnem nagovoru dr. Mira Cerarja, predsednika vlade, sem bila k besedi povabljena tudi jaz:

V Cankarjevem domu je še do 4. decembra na ogled razstava Nikola Tesla – Človek prihodnosti. Pripravili smo jo skupaj z Muzejem Nikole Tesle iz Beograda, njen avtor je dr. Branimir Jovanović, direktor tega muzeja in že štiri desetletja vnet raziskovalec Teslove dediščine. Ta razstava se je po priljubljenosti, obiskanosti in nenazadnje tudi po poslovni uspešnosti zapisala med vrhunce razstavnega programa Cankarjevega doma od njegovih začetkov.

Kaj pravzaprav privlači množice, ki se zgrinjajo na razstavo o Tesli ter na humanistična in druga znanstvena predavanja, ki smo jih pripravili ob njej? Seveda sta v ospredju spoznavanje izumov znanstvenika, rojenega le nekaj več kot 260 km stran od nas, in občudovanje njegovih revolucionarnih odkritij na področju učinkovitega prenosa dvosmernega električnega toka, brezžičnega prenosa signalov in energije, ki predstavljajo temelje sodobne digitalizacije. Samo pritrdimo lahko newyorškemu županu La Guardii, čigar zvočni posnetek govora ob Teslovi smrti lahko poslušamo tudi na naši razstavi, napisal pa ga je ameriški pisatelj slovenskega rodu Louis Adamič; La Guardia je o Tesli namreč dejal: »Njegovo življenje je bilo eno samo zmagoslavje!«

Na razstavi lahko na digitalnem zaslonu opazujemo prikaz sistema Teslovih vrednot, ki jih je dr. Jovanović v svoji monografiji Teslov čudežni svet poimenoval Teslova doktrina, izoblikoval pa jo je na podlagi znanstvenikovih predavanj, izjav, intervjujev in številnih člankov. Bistvo t. i. Teslove doktrine ponazarjajo besede, kot so: moralnost, družbenost in duhovnost, pristno izobraževanje, pravičnost in nesebičnost, pristna kultura, ideali, svetloba, lepota, sočutje.

Tesla je predvsem v zadnjem desetletju življenja poglobljeno razmišljal o prihodnosti civilizacije, družbenih trendih in smernicah razvoja, ki naj bi človeka in družbo vodile k osebni, družinski in civilizacijski stabilnosti. Na osebni, družbeni in civilizacijski ravni so tri skupine problemov, ki jih po Teslovem mnenju moramo razreševati, če želimo doseči pogoje za stabilen razvoj: to so socialni, moralni in duhovni problemi.

V zadnjih letih življenja je Tesla menil, da je razviti svet že dosegel dovolj visoko raven udobja in varne eksistence ter da se je zato treba posvetiti urejanju navad ljudi, da bi lahko vsi enako uživali pridobitve civilizacije: »Znanost je že izpopolnila materialne koristi civilizacije do točke, v kateri je vse več njenih naporov nujno treba osredotočiti na zviševanje kakovosti osebnega življenja in naravnih navad ljudi na višjo raven, da bi ljudje lahko v popolnosti uživali koristi mehanskega napredka.«[1] Spreminjanje kakšnih navad je imel v mislih Tesla, se sprašuje dr. Jovanović in odgovarja: »Vseh tistih, ki vodijo v sebičnost, destruktivnost in duhovni mrak.«

Tesla je predvidel, da si moramo prizadevati k trem ciljem in jih z navadami dograjevati v osebnem življenju, in sicer so to: znanje, pravičnost in nesebičnost. Hkrati je bil prepričan, da težnja po materialnih dobrinah človeka oddaljuje od plemenitih ciljev: »Vsak od nas mora imeti ideal, ki je njegovo gibalo in ga zadovoljuje, vendar pa ta ideal ne sme biti materialen. To je lahko religija, umetnost, znanost, karkoli deluje kot nematerialna sila.«[2]

Če sem se na začetku spraševala o tem, kaj pravzaprav tako izjemno navdušuje obiskovalce razstave o Tesli in predavanj o njem, sem z vsakim dnem bolj prepričana, da gre tudi za prevzetost s t. i. Teslovo doktrino oziroma približno sto let starim sistemom vrednot, za Teslov svetovni nazor, ki se danes izkazuje kot preroški oziroma vse bolj aktualen.

Kako bi bilo pravzaprav v tej luči mogoče razmišljati o etičnem poslovanju in nenazadnje vodenju Cankarjevega doma, osrednje slovenske hiše, v kateri se srečujeta umetnost in znanost? Že strateške smernice Cankarjevega doma in popis vrednot, v katere verjamemo, izkazujejo, da je etično delovanje bistven konstitutivni element našega delovanja nasploh; etičnost je vpisana tako v naše orodje (način delovanja), kot v material, ki ga obdelujemo – to pa je umetnost, ki poleg estetske in spoznavne opravlja tudi etično funkcijo. Prizadevanje k etičnemu ravnanju – v smislu solidarnosti, pravičnosti, resnicoljubnosti in nenazadnje v smislu zagotavljanja programske kakovosti in poslovne odličnosti; opredeljuje tako notranje odnose v naši organizaciji kot tudi naš odnos do ustvarjalcev in uporabnikov naših storitev in širše javnosti.

Kulturni in kongresni center Cankarjev dom je najbolj kompleksen kulturni javni zavod v Sloveniji, ki ga obišče pol milijona obiskovalcev letno. Na naše delovanje močno vpliva sistem trenutno aktualnih družbenih vrednot in smernic. Naraščanje obiska naših prireditev in resnična strast, s katero številni obiskovalci spremljajo naše programe, so zagotovo znak, da človek kot individuum teži k nematerialnim silam, v okviru katerih se želi samouresničiti. Po drugi plati pa – kar zadeva umetnost in kulturo – gredo družbena dogajanja v popolnoma obratno smer: v Sloveniji kulturi namenjamo iz leta v leto manj javnih sredstev; delež kulturi namenjenega državnega proračuna še nikoli po osamosvojitvi ni bil tako majhen; že triletno nesofinanciranje kulturne infrastrukture od države močno ogroža tudi našo kulturno dediščino, ki je naš spomin.

Kulturniki smo pri svojem delovanju prisiljeni v nenehno dokazovanje, da družba kulturo potrebuje, kultura pa se nenehno meri v zunajumetnostnih kazalcih, ki vselej zaobidejo in zgrešijo bistvo umetnosti in kulture, kajti to bistvo je nematerialno. Kultura in umetnost sta sofisticirani in kompleksni; ne bi ju smeli obravnavati zgolj kot dejavnost, ki povečuje turistični interes oziroma kot nekakšno materialno proizvodnjo ali dodano vrednost drugih dejavnosti. Ko sem lani program Cankarjevega doma naslovila Dogodki, ki spreminjajo življenja, to ni bila le fraza. Vsebine, ki jih ponujamo, spreminjajo življenje ter zavest posameznikov in širše skupnosti. Trenutni družbeni trendi vzbujajo občutek, da bi se v Sloveniji kulturi najraje odrekli, kar recimo našim prednikom, ki so delovali v veliko manj komfortnih okoliščinah, ni prišlo nikoli niti na misel.

Kar pa zadeva etičnost vodenja takšne ustanove, jo pri meni osebno zaznamuje sočasna misel na blaginjo sodelavcev, umetnikov, znanstvenikov, obiskovalcev in širše javnosti. Danes v kulturi ni lahko voditi nobenega javnega zavoda, saj za razliko od evropskih kolegov in v primerjavi z njimi – denimo z Avstrijci, ki na tem področju dosegajo izjemne uspehe – direktorji slovenskih javnih kulturnih zavodov tekmujemo v olimpijskem bazenu z utežmi na rokah in nogah. Te uteži so obremenjujoča in škodljiva pravila in predpisi, s katerimi smo omejeni in zato manj konkurenčni. Vse skupaj pa izhaja iz veliko večje stopnje nezaupanja, kot jo lahko opazujemo v načinu delovanja drugih držav Evropske skupnosti. Zato preoblikovanje medčloveškega nezaupanja v stanje zaupanja in sodelovanja ostaja prednostna naloga naše skupnosti v prihodnosti.

Uršula Cetinski


[1] Branimir Jovanović: Teslin čudesni svet, Vulkan, Beograd, 2014, str. 291

[2] Ibid, str. 292