← Nazaj
27.10.2016

ANDALUZIJSKI PLESNI MATADOR

Marín včeraj v Cankarju (foto: arhiv CD)

»Kobila črna, luna velika
in olive v moji bisagi.
Čeprav poznam vse ceste,
nikdar ne pridem v Kordovo.« (Lorca)

Še nikoli nisem bila v Andaluziji, pa se mi zdi, da se mi je to zgodilo včeraj zvečer. Na plesni predstavi Nepopisan list (Carta blanca) Andrésa Marína. Marín ima energijo, gibčnost in eleganco matadorja, ki pa ne poplesuje okoli umirajočega bika, temveč okoli skrivnosti življenja. Neverjeten plesalec je to! Njegovo razumevanje flamenka je zelo avtorsko. Pravzaprav ga živi in ustvarja popolnoma samosvoje, navdihnjen tudi z zgodovino umetnosti. Prav gotovo si deliva enake vzornike: genialni baletnik Vaclav Nižinski, dramatik, pesnik in režiser Antonin Artaud, legendarni mojster plesa in filozofije buta Kazuo Ono.

Zakaj je Marín včeraj pokazal, da abonma Veličastnih 7, v katerega je bila umeščena njegova predstava, ni le napihnjena tržna puhlica? Zato ker je bil v resnici veličasten. V čem je njegova moč, zakaj je plesni snubec, čigar zapeljevanju bi se težko odreklo katerokoli srce, v resnici veličasten? Ker ga, kot velja za vse velike umetnike, odlikuje vztrajnost, neugasljiva želja po popolnosti, do katere skuša »priplesati« brez kompromisov. Umetniško delo ni nikoli popolno, vendar pa so na svetu umetniki, ki so že skoraj v objemu te prastare težnje po popolnosti. Marín je med njimi. Je graciozen plesalec z bogato domišljijo, ki črpa iz tradicije flamenka, predvsem iz temačnega kozmosa te plesne oblike.

Tako kot pri matadorju v srhljivem in za današnje čase popolnoma nesprejemljivem ritualu boja z mogočno živaljo in njenim gonom po življenju gre tudi pri ustvarjanju Andrésa Marína krvavo zares. Plesal je, kot da bi mu strast gorela pod nogami, skorajda dve uri, pospremljen z odličnimi godci ter pevcema flamenka Joséjem Valencio in Juanom Joséjem Amadorjem. Očaral me je z divjo močjo, zaradi česar se mi je zdelo, da vidim čredo črnih kobil, ki svobodno dirjajo po andaluzijskih pašnikih, obsijano z veliko, belo luno. Marínov poetični večer bo v mojem spominu za vedno.

Sicer pa je Marín na pogovoru po predstavi dejal, da med evropskim in španskim občinstvom vendarle obstaja razlika. Za Špance je flamenko del identitete, zato predstavo spremljajo s čisto drugačnimi očmi: veliko bolj cenijo zahtevnost, ki jo mora plesalec obvladati, če želi doseči virtuoznost.

V tednu, ki je minil, sem v Cankarjevem domu doživela še dve lepi umetniški izkušnji. Plesni solo koreografa in plesalca slovaškega rodu Milana Tomášika. Ustvaril ga je v naši najmanjši dvorani, poimenovani po igralki Duši Počkaj. Njegov iskreni solo, v katerem je nepopisno ganljiva predvsem njegova odprta energija, žarenje od sreče vibrirajočega plesalca; solo je neprecenljiv biserček za vse, ki spoštujejo intimnost trenutka, kot ga lahko doživimo v tej majhni, dragoceni dvorani. Dobra odločitev za obisk gledališča za decembrske dni, ko bo Tomášik solo ponavljal.


Janez Dovč v predstavi Tesla (foto: arhiv CD)

Izjemno se je izkazal tudi Janez Dovč, ki je ustvaril nekaj čisto posebnega. Glasbena predstava je bila najprej v načrtu za otroke in mlade, izkazalo pa se je, da je pravo doživetje za vse starosti. Dovč v predstavi Tesla uporablja glasbila, ki izhajajo iz Teslove tehnološke zapuščine, glasbo proizvaja tako z njegovo tuljavo kot z metronomi in lasersko harfo ter številnimi drugimi inštrumenti, med katerimi se giblje robot. Pripoved o Tesli sklene z besedami tega izjemnega inovatorja, s Teslovimi besedami o povezanosti z golobico, ki jo je ljubil, kot moški ljubi žensko. Rahločutno in presunljivo. Dovčevega Teslo toplo priporočam posameznikom in družinam!

Danes zvečer pa bo v Kosovelovi dvorani ob 19. uri o Tesli predaval dr. Branimir Jovanović, avtor naše razstave, ki bo zaradi neverjetnega zanimanja podaljšana za mesec dni.

Uršula Cetinski