← Nazaj
11.10.2016

Orgle kot ljubezen

Gortan, Carpenter, Cetinski (Foto: arhiv CD)

O orglah nisem kaj dosti intenzivneje razmišljala kot o drugih glasbilih. Čeprav imamo izjemen inštrument tudi v naši Gallusovi dvorani. Orgle, ki jih je prejela kot donacijo Akademija za glasbo, in sicer kot darilo Župnije sv. Jožefa iz Horgena, Švica, in prihajajo iz znamenite delavnice Kuhn, bodo prvič javno zazvenele prihodnjo sredo v veliki dvorani palače Kazina.

Orgle so zagotovo prva ljubezen ameriškega organista Camerona Carpenterja, ki nam je svoj digitalni inštrument predstavil v nedeljo uro pred koncertom. Njegove orgle so digitalen inštrument, razstavljiv in primeren za pot po svetu, v različne dežele, kjer koncertira. Sicer ima dva laboratorija, kjer so mu na voljo med koncerti, eden je v Berlinu, drugi v ZDA, v Massachusettsu, kjer je njegov dom, čeprav je po naravi nomad. V njegovih digitalnih orglah je shranjen zvočni zapis petintridesetih ameriških orgel, med njimi tudi treh, na katerih je igral kot deček. Zvok ameriških orgel je specifičen, drugačen kot pri evropskih orgelskih sestrah.

Na nedeljskem koncertu so zazveneli Bach, Wagner, Piazzolla, Čajkovski in Vierne. Kakšen je Cameron Carpenter? Precej drugačen, kot smo si ga predstavljali pred prihodom v Ljubljano, ko smo ga poznali po zelo sodobnih prispevkih na spletu, s katerimi želi zase in za svoj inštrument vzbuditi globalno zanimanje. Na spletnih zapisih ekscentričen 35-letni glasbenik se je izkazal kot umirjen, neznansko prijazen in skrajno profesionalen umetnik in človek. V našo knjigo vtisov je nekaj vrstic zapisal z zelo umetelno pisavo, ki jo danes le redko srečamo. Dejal je, da so ga v njej urili njegovi starši, saj v najbolj rosnih letih menda ni bil deležen uradnega šolanja. Poleg lepopisa je bila pri Cameronovih očitno v ospredju tudi ljubezen do zgodovine, ki jo zelo obvlada in v njenem kontekstu razmišlja tudi o glasbi, ki jo igra. Ne spomnimo se, kdaj je bila vrsta čakajočih na avtograme tako dolga. Z vsakim obiskovalcem koncerta je Cameron na kratko pokramljal, še posebno toplo je stisnil roko številnim slovenskim organistom, ki so ga prišli poslušat in pozdravit iz vse Slovenije. Tudi številne »selfije« z obiskovalci je prav simpatično izpeljal. Zelo je bil navdušen, da imamo v Cankarjevem domu razstavo o Nikoli Tesli, za katerega je dejal, da je eden od njegovih vzornikov. Kaj naj rečem? Mlad, zagnan, garaški glasbenik, ki obvlada prastar inštrument, s katerim pa nedvomno gleda v prihodnost. Tudi med koncertom se mi je zdel kot potnik na Muskovi vesoljski ekspediciji, ki naj bi kolonizirala Mars.



Carpenter med podpisovanjem zgoščenk po koncertu. (Foto: arhiv CD)

V petek smo krstili novo serijo literarnih srečanj, ki jo v okviru našega humanističnega programa pripravljamo v sodelovanju z Goethejevim inštitutom. Prva sogovornika sta bila Ilija Trojanow in Miha Mazzini. »Pisanje je več kot zgolj zabava. Včasih je celo ekstaza, posebej ko ti pisanje steče. Kot da nekaj govori skozte. To se seveda ne zgodi prav pogosto,« pravi Trojanow v današnjem intervjuju v Delu.

Kaj pa bo s telesom ubesedil koreograf in plesalec Milan Tomášik, bomo doživeli danes ob 20. uri v Dvorani Duše Počkaj na premieri njegovega plesnega sola. Orodja umetnosti so raznovrstna. Sporočilo je pravzaprav vselej enako. Misterij življenja.

Uršula Cetinski