← Nazaj
05.10.2016

Veličastno v veličastne

Scholten, Cetinski in Greco – po desetih letih spet skupaj. (Foto: arhiv CD)

Včeraj smo doživeli prvega izmed večerov v okviru abonmaja Veličastnih 7. Narodni balet iz Marseilla s koreografijama Extremalism in Bolero na Ravelovo glasbo. Balet vodita Emio Greco in Pieter C. Scholten, ki sem ju spoznala pred več kot dvema desetletjema, ko sta ustvarjala v okviru svoje plesne skupine. Zadnjič sta v Cankarjevem domu nastopila pred desetimi leti s koreografijo Pekel. Naše vnovično srečanje je bilo polno najžlahtnejših obojestranskih občutij. Po predstavi smo preživeli nekaj lepih ur kar v Galeriji CD ter se skupaj s pokrovitelji in plesalci družili med eksponati razstave o Nikoli Tesli.

Emio in Pieter sta bila zelo presenečena, kako se je Ljubljana razvila v zadnjem desetletju in kakšna prestolnica je postala. K nam sta s plesalci in tehničnim osebjem pripotovala z gostovanja v Rimu. Povedala sta nam, da je energija Marseilla veliko bolj živčna in napeta kot v Ljubljani. Rim se jima je zdel zelo sproščeno mesto, za Ljubljano pa sta dobila vtis, da združuje najboljše od obeh mest: sproščenost in hkrati prežetost s kreativno energijo. O ljudeh, s katerimi sta se v Ljubljani srečala, sta menila, da so sprva nekoliko zadržani, vendar že čez nekaj minut izjemno odprti.

Vesela sem bila, da je naše umetniške kolege iz Marseilla občinstvo včeraj tako spoštljivo sprejelo. S stoječim aplavzom na koncu. Njun plesni jezik je izviren. Plesno zelo zahteven. Svoj ansambel pripravljata z vrhunsko disciplino, ki je predpogoj, da na odru dvajset posameznikov deluje kot eno telo. Emio in Pieter sta vselej odkrivala nove pokrajine in možnosti plesa. Kot je dejala legendarna Pina Bausch, lepote, vrhunskosti in dovršenosti v plesu ni mogoče doseči brez krvi v baletnih copatih.

Naši gostje iz Francije so bili navdušeni nad razstavo o Nikoli Tesli, ki ga pred prihodom v Ljubljano niso poznali. Emia sem skušala spodbuditi, da bi Teslova biografija postala vsebinsko izhodišče za eno izmed njegovih prihodnjih predstav. Predvsem njegovo vizionarstvo in nenazadnje tudi prav poseben odnos do ptic, še zlasti golobov. Emio se mi je vedno zdel kot ptič. Vrabec, ki na odru med plesom postane labod. Magična preobrazba. Še vedno, tudi pri enainpetdesetih letih, kot je včeraj pokazal med plesom Bolera. Bolera sam ne pleše več prav pogosto. Včeraj pa je to storil. Zaradi njegovega posebnega, naklonjenega odnosa do Ljubljane in Cankarjevega doma ter naše že več desetletij dolge skupne poti.

Ker sem prejšnji konec tedna preživela na menedžerskem kongresu v Portorožu, na katerem smo se pogovarjali o prihodnosti, predvsem o digitalizaciji podjetij in družbe, sem bila včeraj zvečer med našim veselim druženjem še močno pod vtisom teh tem. Nikoli doslej namreč nisem razmišljala o tem, da smo prva generacija v zgodovini človeštva, v kateri se starejši na področju digitalizacije učimo od mlajših. Mlajši so v digitalno družbo rojeni, starejši smo vpeti v njo, čeprav ni in ne bo del našega DNK-zapisa.

Če kdo dobro obvlada svetovni splet in njegove možnosti, je to zagotovo Cameron Carpenter, ki nas bo v nedeljo osrečil s koncertom. On sam je že otrok digitalne dobe. Virtuoznost igranja orgel je preobrazil v del globalne, popularne kulture. Kakšen človek se skriva za ekscentričnimi oblačili? Kdo je Cameron? Morda bom kaj več o tem lahko po srečanju z njim napisala prihodnji teden. Cameron ni le vrhunski glasbenik in spreten uporabnik najsodobnejših marketinških prijemov, ki jih izumlja. Kot je razvidno iz njegovega intervjuja v zadnji številki One, mladenič pronicljivo reflektira zgodovino, geopolitiko, položaj glasbe in seveda še prav posebno družbeni kontekst inštrumenta, ki ga igra. Res zanimiva kombinacija mladega ustvarjalca, ob katerem dobimo vtis, da je resnično otrok tega trenutka.

Zame ni bolj dragocene stvari od srečanj z izjemnimi umetniki. Pogovori z njimi me vedno pripeljejo v še neznane svetove. Jaz pa sem neznosno radovedna ...

Uršula Cetinski