← Nazaj
27.09.2016

Drugačen pogled

V novo sezono Cankarjevega doma smo vstopili s sloganom Drugačen pogled. Spodbudila nas je fotografija, ki krasi naslovnico naše programske knjižice; ta vam je na voljo, da v njej razberete, kaj prinaša nova sezona. Fotografi Čeak, Pal in Maček so v prejšnji sezoni v naši Mali galeriji pripravili razstavo Ljubljana. Drugačen pogled. Njihove fotografije so nam že znane utrinke Ljubljane prikazale z zornega kota, ki ga doslej nismo poznali. Ena od njih je v objektiv ujela tudi Gallusovo dvorano. S ptičje perspektive. Na njej se naše orgle, ki so eden najveličastnejših inštrumentov te vrste v Evropi, posnete »od zgoraj«, za njimi pa sedi njihov skrbnik Saša Frelih. Osem tisoč piščali ima ta inštrument, na fotografiji vidnih kot nekakšna escherjanska likovna kompozicija.

Vse, kar bomo na naših odrih in v naših dvoranah počeli v novi sezoni, nam bo naše spoznanje o življenju prav gotovo pokazalo z drugačnega zornega kota. Ko pridemo na prireditev v Cankarjev dom, pa naj gre za umetnost, znanost ali družabno srečanje, vselej odidemo nekoliko drugačni, naš pogled se spremeni. Pred kratkim sem bila v prekrasni Pragi na izobraževanju, kjer so se strokovnjaki spraševali, kakšno bo naše delo, kakšna bo umetnost čez petdeset let. Nekateri menijo, da nas bodo nove tehnologije in nove vzporedne realnosti čisto povozile. Ne strinjam se z njimi. Prav gotovo bo življenje v prihodnosti zelo drugačno. Sodim v generacijo, ki je diplomske naloge še vedno tipkala na tipkalni stroj z indigo papirjem med listi, kar nam je omogočilo, da smo besedilo zapisali v več izvodih. Še dobro se spominjam, kako sem bila šokirana, ko sem poslala prvi faks. V New York. Ni mi šlo v glavo, da bo čez lužo že v nekaj trenutkih. Zdaj so takšne zadeve seveda popolnoma smešne. Kljub čarom virtualne resničnosti je v meni še toliko dinozavra, da se mi zdi, da se ljudje srečevanju v živo nikoli ne bomo povsem odrekli. Da nas bo vedno veselilo, da glasbo, gledališče, predavanja doživljamo skupaj. Brez posrednika.

V soboto me je popolnoma očaral osemdesetletni pianist John Tilbury, ki je v intimnem ozračju Kluba CD izvedel osemdesetminutno skladbo Za Bunito Marcus pri nas redko izvajanega Mortona Feldmana. Komaj čakam na Emia Greca, s katerim sem pred davnimi leti ustvarila tesne umetniške vezi. Izjemen plesalec in koreograf italijanskega rodu že desetletja ustvarja skupaj z nizozemskim režiserjem Pietrom C. Scholtnom. Pred nekaj leti jima je bilo zaupano vodenje Narodnega baleta iz Marseilla. V abonma Veličastnih 7 vstopamo z dvema koreografijama, in sicer Extremalism in Bolero na Ravelovo glasbo. Pri Grecu imam vedno občutek, kot da pleše zadnjič, kot da bi bil njegov nastop nekakšen labodji spev. Tako neponovljiv in krhko-močen je, da kar boli. To bo doživetje! Po predstavi se bo v Štihovi dvorani z Grecom in Scholtnom pogovarjal Andrej Jaklič, novi član naše programske ekipe, ki bo skrbel za gledališče in sodobni ples. Že nekaj dni po nastopu Greca in Baleta iz Marseilla pa se bo ravno tako na Gallusovem odru pojavil organist Cameron Carpenter. Igral bo na posebne, prav zanj izdelane orgle. Tudi za Camerona pravijo, da vedno izvede fenomenalen koncert. Poseben je tudi zato, ker je orgle uveljavil kot del popularne kulture.

Napeto je. Vznemirjenje v meni. Na začetku nove sezone je vedno tako. Kot pred plovbo v neznano. Kot strah in hkrati vzhičenost zaradi brnenja velikanskega stroja, ki smo ga znova pognali. Naše zamisli na papirju se sprevračajo v resničnost. Nikoli ni čisto tako, kot si predstavljamo. Včasih je še veliko veliko bolje.

Uršula Cetinski