← Nazaj
07.07.2016

O veselju in razsvetljenju

Včeraj v Gallusovi dvorani: José Cura kot Otello. (Foto: arhiv Festivala Ljubljana)

Nekje na začetku te sezone je bilo, ko se je prodorna šefinja naših stikov z javnostjo Saša Globačnik domislila, da bi za spletno stran Cankarjevega doma začela pisati blog. Nisem si prav dobro predstavljala, kako bo šlo. Pišem pa rada. In ribe ni težko prisiliti, da skoči v vodo. Zdaj, ko bo sezona 2015/ 2016 kmalu za nami, sem vesela, da je na njeno pobudo nastalo sedemindvajset zapisov, s katerimi sem poskušala ujeti dinamičen utrip v našem kulturnem in kongresnem centru. Koliko vsega se je zgodilo! Lepega in vznemirljivega. Koliko vsega bi pozabila, če se ne bi spravila za tipkovnico.

Ravno o tem smo včeraj pozno v noč razpravljali pod zvezdnim nebom na terasi našega kluba z režiserjem Otella Manfredom Schweigkoflerjem. Manfred ni le operni režiser, temveč tudi dolgoletnim intendant iz Bolzana. Pogovarjali smo se o naših poklicih. Vsak dan doživimo toliko novega in razburljivega, takoj ko se ena zgodba konča, že skočimo v drugo, ne da bi si vzeli čas za razmislek, veselje ali obžalovanje. Zato Manfred že šesto leto piše svoj zasebni dnevnik, v katerega čisto vsak dan vnese vsaj nekaj misli o tem, kaj ga je tisti dan razveselilo in naredilo bolj modrega. Vsakdo si želi, da bi polagoma vendarle nekoliko bolj spoznal skrivnost, ki ji pravimo življenje. Manfred je prepričan, da bi bile prazne strani v njegovem dnevniku, ki bi ga soočile z dejstvom, da ga v daljšem obdobju ni nič razveselilo, pa tudi prav nič razsvetlilo, lep dokaz, da je življenje vsekakor potrebno spremeniti.

Z včerajšnjo predstavo Otella, ki smo jo v začetku tega leta pripravili v sodelovanju z ljubljansko Opero, ki je postala del programske ponudbe Festivala Ljubljana, se je zaključila naša letošnja sezona. Čaka nas še izvedba nekaj prireditev Festivala Ljubljana v naši hiši, potem pa za večino počitnice. Cankarjev dom je zadnji teden julija in prve dva tedna v avgustu za obiskovalce zaprt. Pa je v njem vendarle živahno. To je namreč čas, da naš dom temeljito počistimo in opravimo vsa potrebna vzdrževalna dela. V pisarnah pripravljamo program za novo sezono in končujemo programsko knjižico, ki jo prvi bralci dobijo v pogled septembra.

Letošnja sezona se je končala lepo. Izjemna spodbuda za prihodnost je to. Naš Jazz festival je utripal v pravem ritmu. Tokrat prvič tudi intenzivneje pod krošnjami dreves našega parka, v katerem so obiskovalci resnično uživali. Odzvanjal je tudi daleč, daleč prek naših meja, saj smo pravkar prejeli izjemne odmeve tujega tiska.

Pa včerajšnji Otello? Festival Ljubljana je omogočil, da smo ga doživeli v novi različici. Z gostom Joséjem Curo v vlogi Otella. Po predstavi nam je pripovedoval o svojih življenjskih postajah. Rojen v Argentini, trenutno pa živi Madridu. Pripovedoval je o težavah, ki jih je imel leta 1994, ko je z družino živel v Italiji, kjer so mu naznanili, da ni zaželjen, saj nenehno križari po vsem svetu, danes v Scali, jutri pa v Metropolitanski operi v New Yorku. Ko so njegove težave prišle na uho francoskemu Ministrstvu za kulturo, je prejel vabilo, naj se z družino preseli v Pariz, kjer je potem živel več let. Bilo je lepo, motilo pa jih je deževno vreme. V družbi ljubljanskih umetniških kolegov se je počutil izvrstno. Tako na odru, očitno pa tudi na našem nočnem popremierskem druženju.



Peter Sotošek Štular, José Cura, moja malenkost in Darko Brlek včeraj zvečer. (Foto: arhiv Festivala Ljubljana)

Kaj me je včeraj razveselilo? Dobra predstava. Pogovori s sodelavci, s katerimi smo skupaj ustvarili skupno zgodbo. Za umetnost. Za občinstvo. In nenazadnje za naš skupni spomin. Kaj me je razsvetlilo? Vsaka zgodba si zasluži epilog. Kratke počitnice bodo pravšnja priložnost tudi za razmislek o sezoni, ki se zaključuje.

Naj vas v tem poletju življenje čim večkrat razveseli in oblikuje v modrejša bitja, želim tudi vam. Nasvidenje do septembra!

Uršula Cetinski