← Nazaj
07.06.2016

Veličastne dame

Za nami je Zadnji tango v Berlinu z Ute Lemper. Kako je bilo? Veličastno! Dvourni koncert za vse življenje. Nepozaben. Izjemna gospa. Inteligentna, talentirana in angažirana. Prva dama šansona. Tudi ona je bila fascinirana. Nad ljubljanskim občinstvom. Rada bi se vrnila. »Čim prej,« nam je zaupala v garderobi. Nastop, naštudiran do zadnjega atoma. Ne le vokalna interpretacija, tudi gib. Ne le glasbeno, temveč tudi gledališko doživetje. Prav noro je izkusiti umetnika, v tem primeru umetnico, ki res obvlada. Njeni ljubitelji smo pričakovali veliko. Dobili pa smo še več.

Zdaj čakam na 2. julij. Na istem odru bo v okviru našega Jazz festivala nastopila Hiromi. Za klavirjem, pripeljanim zanjo z Dunaja, z njo Anthony Jackson na kontrabas kitari in Simon Phillips na bobnih. Res super, da Gallusov oder gosti umetnice takšnega formata! Martha Argerich, Ute Lemper in Hiromi v isti sezoni na istem odru, pa vsaka iz svojega glasbenega sveta.

Virtuozni so prsti Hiromi na klavirju. Nič čudnega, saj je začela že kot petletna deklica. Rojena je bila 26. marca 1979 na Japonskem. Na željo svoje mame, ki si v otroštvu ni mogla privoščiti pouka klavirja, čeprav si je želela. Na srečo je bil prvi učitelj njene hčerke Norito Hakita tudi ljubitelj jazza, zato je že pri osmih improvizirala na Mozarta in Haydna. Pri štirinajstih so jo povabili, da je nastopila s Češko filharmonijo, pri sedemnajstih je v Tokiu menda po naključju spoznala legendarnega pianista in skladatelja Chicka Coreo, ki jo je povabil, naj že naslednji dan koncertira z njim, in odločitev je padla: jazz. Njena prva asociacija na jazz je pojem svobode.

Kaj se je naučila od njega? »Bilo je, kot da bi hodila po ogromni knjižnici. Njegov glasbeni vokabular je tako širok in ogromen. Zdelo se mi je, kot da bi bilo veliko predalov, ki sem jih odpirala in preizkušala in spoznavala, kako ravnati s tem, kar imam.« Vpisala se je na Berklee College of Music v Bostonu, kjer je njen mentor postal Ahmad Jamal. Jamal je koproduciral njen prvi album Another Mind, ki je izšel leta 2003. Tako v ZDA kot na Japonskem velika uspešnica. Hiromi pravi, da na prvih koncertih v ZDA ni bilo lahko, saj je bilo ameriško občinstvo do japonski jazzovskih glasbenikov nekoliko skeptično, podobno, kot če bi se Američani odpravili na Japonsko uprizarjati kabuki.

Hiromi pripoveduje, da glasba lahko vsako emocijo obrne v nekaj pozitivnega, celo negativna čustva, kot so žalost in norost. V tem vidi čar glasbe. Sicer pa je bila dolgo občudovalka Franka Zappe. Njen najljubši pianistični solo album je posnetek Horowitzevega koncerta v Moskvi. Hiromi pravi, da vedno da vse od sebe. Do konca. Ne glede na to, za koliko ljudi igra. V Ljubljano se bo pripeljala z Jazz festivala v Montrealu, nato pa se bo odpravila v Nemčijo.

Njen blog je vizualen. Fotografije vsega mogočega. 10. aprila je očitno jedla nekakšne testenine:

(Kulinarični utrinek s Hiromijinega bloga.)

Tudi sicer v intervjujih na veliko razglablja o kulinaričnih užitkih. Zdi se, da je divja ta »princesa jazza«, kot ji pravijo. Bomo preverili!

Uršula Cetinski