← Nazaj
26.05.2016

Zame bo prvič

Ni malo takšnih, ki me sprašujejo, kje za vraga je Park Sveta Evrope. Pred Cankarjevim domom ob Prešernovi cesti. Nekdaj smo mu rekli Kidričev park. Kakšno leto je od tega, odkar nam je bil zaupan v upravljanje. Kar za kulturno ustanovo brez botanikov in podobnih zaposlenih sploh ni lahko. Kajti zaščiteno je vse, kar v tem parku raste in stoji: platana, bukev, sofora, javor, tisa … Seveda tudi Kidričev spomenik s podstavkom, ki pa je v oskrbi in pristojnosti enega od ministrstev. Po drevesih se pogosto preganjajo veverice, tudi nekaj mravelj in glist sem že videla, pa različne ptice, seveda. V »našem« parku je ob kavici iz lokala Idealist mogoče uživati ob sončnih žarkih, brati, kramljati, se veseliti življenja in obstoja.

Že veste, kje boste v sredo, 29. junija 2016, ob pol osmih zvečer? Prava izbira je park, o katerem pišem, novo prizorišče našega Jazz festivala, ki ga bomo odprli na ta dan. Začel se bo s koncertom nemškega tolkalca Günterja Baby Sommerja, ki mi je bil pri srcu že v mladih letih, ko sem urednikovala na Radiu Študent. Njegovo glasbo, posneto na velike kolute, sem rada uporabljala tudi za zvočno opremo svojih tedanjih kulturnih oddaj in prispevkov. Sommer je otrok vojne, rojen leta 1943 v Dresdnu. Nemci ga prištevajo med prvo evropsko generacijo »svobodnega jazza«. Različna tolkala, pavke, rogovi, orgle so inštrumenti, ki jih obvlada in z njimi tudi eksperimentira.

Morda mi je bil blizu tudi zato, ker me je kot študentko germanistike vedno zelo zanimala književnost tedanje Nemške demokratične republike. Sommer je sodeloval z odličnimi pisatelji iz NDR, kot sta Christa Wolf in Christoph Hein, pa tudi z zahodnonemškim kolegom Günterjem Grassom. Z Grassom sta leta 1987 skupaj ustvarila publikacijo Nekoč je bila dežela (Es war einmal ein Land), za katero je Sommer prispeval glasbo, Grass pa interpretiral odlomke iz svojih del, tudi iz briljantnega Pločevinastega bobna. Ko so se javnosti odprli arhivi vzhodnonemške obveščevalne službe Stasi, naj bi bil podobno kot veliko vzhodnonemških umetnikov tudi Sommer naveden kot »skrivni informator« med študijem na Visoki šoli za glasbo Marie von Webra v Dresdnu, iz arhiva pa je bilo obenem tudi razvidno, da pri Stasiju z njim niso bili zadovoljni, saj po njihovem mnenju za pripisano dejavnost ni bil dovolj discipliniran, ni se pojavljal na sestankih in je bil menda na splošno zelo nezanesljiv.

Pred kratkim sem brala intervju, v katerem Günter Baby Sommer pripoveduje o projektu Pesmi za Kommeno. Kommeno je grška vas, v kateri naj bi na vabilo tamkajšnjega župana izvedel koncert. Toda šele po prihodu tja je izvedel, da je v tej vasi nemška vojska 16. avgusta 1943 pobila 317 prebivalcev, od katerih jih je bilo trinajst mlajših od enega leta. Pretreseni Sommer je najprej mislil kar spakirati kovčke, po mučni noči brez spanca pa se je odločil, da postane glasnik umorjenih. Opravil je številne pogovore s prebivalci in spomini na grozljiv masaker so postali del njegovega umetniškega gradiva in navdiha.

Günter Baby Sommer bo zame prvič v živo. Ljubljanski Jazz festival seveda ne. V zakulisje tega festivala sem prvič pokukala kot študentka, ki so ji zaupali skrb za pianista in pesnika Cecila Taylorja. Kakšna nora dogodivščina je bila je to! Klub poslovnih žensk SheXO pa tudi letos sto petdesetim radovednežem, ki bi radi prvič obiskali naš festival, omogoča, da se med 1. in 7. junijem prijavijo na naši spletni strani in prejmejo brezplačne vstopnice za nekatere koncerte.

Ljubljanski Jazz festival prvič ali sedeminpetdesetič, čisto vseeno! Glavno, da jazz zleze pod kožo! V tem primeru tudi srce utripa čisto drugače!

Uršula Cetinski