← Nazaj
19.05.2016

OD BERLINA DO BUENOS AIRESA

Ute Lemper (foto: arhiv CD)

Po ulicah od Berlina (Brecht, Weil), prek Pariza (Brel, Piaf, Ferre), New Yorka, kjer živi, do Buenos Airesa (Piazzolla) nas bo 1. junija popeljala čarobna Ute Lemper. Glasbenica, pevka in igralka. Sodelovala je s Petrom Greenawayem pri Prosperovih knjigah, z Robertom Altmanom v filmu Prêt-à-Porter, s Schlöndorfom pri glasbi za Homo Faber (Voyager) …

Ljubljanski koncert Zadnji tango v Belinu Ute Lemper bo menda »The best of Ute Lemper«, biserni izbor njene osebne glasbene in življenjske zgodbe. Veliko pozornost je zbudil tudi njen zadnji projekt 9 skrivnosti, ki ga je ustvarila skupaj s Paulom Coelhom po njegovi knjigi Rokopis iz Akre.

Youtube video >>

Tako bo Ute Lemper sklenila krog »veličastnih predstav« te sezone, mi pa smo v torek prvič javno obelodanili tudi abonma Veličastnih 7 za novo sezono. Kdo so veličastni 2016/17? Lev Dodin, legendarni ruski gledališki režiser iz Sankt Peterburga, je oseba, ki si jo v Cankarjev dom želimo že več kot dvajset let. Kaže, da nam bo tokrat uspelo. Dodin je nekaj posebnega, nekakšen gledališki mag, ki združuje modrosti psihološkega realizma Stanislavskega in Mejerholdovega pojmovanja gledališča kot fuzije glasbe, akrobatike, plesa … Dodinovi igralci, ki bodo v Ljubljani uprizorili predstavo Gaudeamus, so fenomenalni! Med njimi in občinstvom se splete nepozabna, s čustvi nabita izkušnja.

Izjemen je tudi Andrés Marín iz Seville, ki mu pravijo »Picasso flamenka« in mu je bil flamenko položen že v zibelko, saj je bil oče plesalec flamenka, mati pa pevka flamenka. V predstavi Carta blanca (Nepopisan list) ga spremljajo glasbeniki in vrhunska pevca flamenka José Valencia in Segundo Falcon. Marínov flamenko ni folklora, ampak presunljiv avtorski izraz njega samega in njegovega pojmovanja življenja.

Zadnje štiri decembrske dni bo na Gallusovem odru vršalo od vragolij in akrobacij. V vietnamski maniri. Umetnost iz Vietnama zelo redko zaide na naša tla. Vedno pa osupne in preseneti. Pred leti smo v parku Tivoli predstavili vietnamske lutke na vodi, pospremljene s pirotehničnimi čarovnijami, kar nam je ostalo v nepozabnem spominu. In občinstvu tudi. Decembra bomo gostili Novi vietnamski cirkus. Predstavo je režiral Tuan Le, ki se je v cirkuški umetnosti izobraževal najprej v nekdanji Sovjetski zvezi, nato v Nemčiji, kamor je emigrirala njegova družina. V predstavi Med mestom in deželo imajo umetniki rekvizite, kot so velikanske košare, ki jih v Vietnamu še vedno uporabljajo za ribiške čolne, zato se zdi, kot da bi predstava, v katero je vpisano zmagoslavje gibanja, dišala po morju.

Januarja bomo premierno uprizorili Vojno in mir po Tolstoju. To bo prihodnje leto naša največja gledališka koprodukcija, pri kateri bomo sodelovali s SNG Dramo Ljubljana in z Mestnim gledališčem ljubljanskim. Vodenje številčnega igralskega ansambla bo v rokah režiserja romunskega rodu Silvia Purcareta, ki je pustil močan vtis na vse, ki so si leta 2012 v Mariboru ogledali njegovega Fausta. Spomladi bomo pripravili tudi festival Tolstoj, iskalec resnice in skušali ugotoviti, zakaj je vplival na številne izjemne osebnosti, od Gandija do Rilkeja ali Wittgensteina. Predvsem pa, kaj nam lahko pove danes.

Eden mojih najljubših umetnikov vseh časov in prostorov je Kazuo Ono, japonski pionir posebne gibalne in gledališke tehnike, ki se imenuje buto. Dočakal je 104 leta, zadnjič pa plesal pri stotih. Prvič sem ga videla še rosno mlada v filmu Generalka Wernerja Schroeterja. Presunila me je njegova hoja ob reki. Z velikim lotosovim cvetom v laseh. Eterično. Prelepo. Jemlje dih. Z umetnostjo buta sta na Japonskem začela tako Hijikata Tatsumi kot Kazuo Ono. Njun učenec Ushio Amagatsu se nam bo s svojo skupino v Ljubljani prvič predstavil februarja. Medtem ko se evropski in ameriški ples upirata težnosti, Amagatsu išče sozvočje z njo; medtem ko evropski in ameriški ples zanima vidno telo, je bistvo buta nevidno telo. Kakšna izkušnja bo to!

Po dvajsetih letih se bo na Gallusov oder vrnil tudi ameriški koreograf Bill T. Jones. Lahko en sam plesalec začara tisoč petsto obiskovalcev Gallusove dvorane? Lahko. Vendar pa to zmorejo le redki in on je eden izmed njih, kar smo doživeli pred dvema desetletjema in nikoli pozabili.

Opus veličastnih pa bodo sklenili dosežki mariborskega baleta Carmen, Faust in Bolero.

Ko pomislim na vse to in odmislim nebistveno, se mi življenje zazdi ČUDOVITO!

Uršula Cetinski