← Nazaj
10.05.2016

Danes praznuje Ivan Cankar

Spomnimo se na leto 1876. Kaj se je dogajalo pred sto štiridesetimi leti?

V Franciji so ustvarjali impresionistični slikarji, v polnem zamahu je bilo tudi Rodinovo kiparstvo. Tesla je študiral na graški univerzi. Izumitelj telefona Graham Bell je opravil prvi telefonski klic na svetu. »Gospod Watson, pridite k meni. Rad bi vas videl,« je dejal svojemu pomočniku po telefonu. Arheolog Schliemann je v Grčiji, v Mikenah, odkril čudovito zlato masko, za katero je verjel, da pripada starogrškemu kralju Agamemnonu. Ameriški pisatelj Mark Twain je za pustolovske mlade bralce objavil roman o Tomu Sawyerju; v Rusiji je ustvarjal Tolstoj, v Franciji Zola. V majhnem nemškem mestu Bayreuth so prvič priredili glasbeni festival, na katerem so krstno izvedli opero Somrak bogov Richarda Wagnerja.

Ravno na današnji dan, se pravi 10. maja 1876, se je na Vrhniki revnemu krojaču Jožetu Cankarju in njegovi ženi Neži rodil Ivan, osmi od dvanajstih otrok. Toda že v zgodnjem otroštvu, ko je bil Ivan Cankar star le tri leta, je zgorela družinska hiša in mati Neža se je, kot to begunske matere počnejo tudi danes, selila od bajte do bajte in iskala pomoč za svojo veliko družino. Zdi se, kot da bi Cankar tudi pozneje vse življenje begal in iskal svoj dom. Našel pa ga je šele pred štirimi desetletji, ko je ob Prešernovi in Erjavčevi cesti zrasel osrednji slovenski kulturni in kongresni center – Cankarjev dom.

Pisatelju Cankarju nikoli v njegovem 42-letnem življenju ni bilo z rožicami postlano, ne na Vrhniki, ne na Dunaju, ne v Ljubljani. Težko se je preživljal, prizadela ga je materina smrt, dotaknile so se ga grozote prve svetovne vojne. Pa kljub temu lahko uporabimo isti stavek, kot ga je po smrti izumitelja Nikole Tesle izrekel newyorški župan: »Njegovo življenje je bilo eno samo zmagoslavje!«

Ne glede na vse, življenje Ivana Cankarja je zmagoslavje. Tudi po smrti je velikan slovenske moderne ostal naš sodobnik in sogovornik, njegova književnost je preživela njega in preživela bo tudi nas. S Cankarjem se prvič srečamo kot osnovnošolci in dijaki, toda najlepše je, ko odrastemo in ga beremo popolnoma prostovoljno, zato da bi uživali in razmišljali. Slovenska gledališča nam z uprizarjanjem njegovih dram dokazujejo, da Cankar govori tudi o nas, o naših nenehnih peripetijah in zagatah.

Leta 1907 je Cankar s farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski, za katero je dejal, da je »največja hudobija, kar jih je dotlej napisal«, ošvrknil odnos svoje domovine do umetnosti; Šentflorjanci umetnost, ki jo predstavljata Peter in Jacinta, enačijo s pohujšanjem in nemoralnostjo, ki pa si ju v svojem zlaganem svetu tudi skrivoma želijo. Očitno je bila umetnost tako v Cankarjevem času kot danes družbi prej v zoprno breme kot kaj drugega. Kajti umetnost je ogledalo, ki nam neusmiljeno pokaže, kdo smo v resnici. In pogled ni vedno lep.

Danes ob 19.30. uri pa vabimo na ogled filma Idealist po romanu Martin Kačur v režiji Igorja Pretnarja. Po filmu se bo z igralcema Radkom Poličem in Mileno Zupančič pogovarjala novinarka Patricija Maličev. Brezplačne vstopnice so na voljo v Informacijskem središču Cankarjevega doma v podhodu Maximarketa.

»Vse najboljše, dragi Ivan. Hvala ti!«