← Nazaj
03.05.2017

ANDREJA PEKLAJ: Bila sem ptica

Fotografska razstava

ANDREJA PEKLAJ: Bila sem ptica

Datum: 4. 5.–4. 6. 2017

Prizorišče: Mala galerija, Cankarjev dom, Ljubljana

Odprtje: četrtek, 4. maja 2017, ob 20. uri

Kontakt Andreje Peklaj za izjave: 041 811 311

Kratko o avtorici in projekti

Ker se med fotografskimi razstavami v CD že nekaj let nismo srečevali z motiviko čiste krajine, smo se odločili za predstavitev Andreje Peklaj, ene najbolj izrazitih krajinark v fotografiji. V izbranem ciklu pa tudi drugih svojih delih avtorica razkriva imanentno likovnost narave, z njimi se približuje slikarskemu načinu oblikovanja predmetnosti in s tem nakazuje eno od mogočih oblik komuniciranja med obema likovnima zvrstema.

Andreja Peklaj (r. 1948) fotografira in razstavlja od leta 1974. Članica Društva oblikovalcev Slovenije je od leta 1982, od 1991 pa se je v samostojnem kulturnem statusu povsem posvetila fotografiji. Na svoji fotografski poti se je posvečala predvsem barvni fotografiji, največjo izpovednost dosega v krajinski, naravoslovni in popotniški fotografiji. Pripravila je številne in različne fotografske cikluse, ki zajemajo motive Cerkniškega jezera, Bloške planote, Planinskega polja, Prekmurja, Krasa, južne Italije, Benetk, Tibeta in drugih delov sveta.

Fotografski opus Andreje Peklaj je po svojem stilnem značaju razpet med realizmom in abstrakcijo. Njena fotografija tke svoja razpoloženja iz spremenjenih razmerij v barvni skali upodobljenega krajinskega izseka, saj sprememba naravnega kolorita v tradicionalni barvni predstavi krajine povzroča sama po sebi vdor ekspresivno delujočih elementov v sliko, ki jih še povečujejo premišljen izbor krajinskega ambienta, uporaba močnih svetlobnih kontrastov v fotografiji in pogostna zatemnitev ali zameglitev horizonta, ki srka vase upodobljeno predmetnost z ospredja slike. Za tokratno predstavitev pripravlja izbor izjemnih fotografij, posnetih v poletih nad Cerkniškim jezerom, ki pomeni eno od njenih osrednjih tem njenega ustvarjalnega opusa, saj ga avtorica podoživlja kot živo bitje in ga kot takega najbolj intenzivno raziskuje, o njem razmišlja, z njim živi in čuti, kot da predstavlja temeljno izhodišče ali vrata v spoznanje sebe in lastne vpetosti v svet in vesolje.

Besedilo za razstavno publikacijo z naslovom ISKANJE POPOLNOSTI je prispeval Darko Slavec:

Fotografinja Andreja PEKLAJ je v svojem bogatem ustvarjalnem opusu ustvarila številne fotografske cikle, ki zajemajo motive Bloške planote, Prekmurja, Krasa, južne Italije, Tibeta, Cerkniškega jezera ter drugih območij sveta ter pri tem odpirala vedno nove poglede in pristope do obravnavane teme kot tudi svojevrstna občutja, skrita za vsakim ciklom in posameznim motivom. Motivi osamelih kozolcev sredi zasnežene pokrajine, starih oljk, ruja v žarenju večerne svetlobe, pokrajin, posnetih z infra rdečim filmom, ki odpirajo estetsko nepredvidljivo iluzijo stvarnosti, portreti osamljenih ljudi v domovih za ostarele, motivi gozda s svojo skrivnostno temačnostjo ali pa motivi izraznih beneških mask itd. določajo velik razpon zanimanja, občudovanja in fotografske odzivnosti avtorice na svet, v katerem živi.

Njena najpomembnejša dolgoletna fotografska tema pa je območje Cerkniškega jezera, ki ga avtorica, kot sama pravi, doživlja kot živo bitje in ga kot tako najbolj intenzivno raziskuje, z njim živi in čuti, o njem razmišlja, zato predstavlja temeljno izhodišče za spoznavanje njene vpetosti v svet, ki jo obdaja. Avtorica s svojimi deli dokazuje osebno in fotografsko kreativnost, zaradi odličnosti njenih fotografskih del pa tudi mojstrstvo v neprestanem iskanju motivne in fotografske popolnosti.

Njena najljubša tema je bila predstavljena že z dvema monografijama; za prvo, izdano leta 1994, ji je Unesco podelil znak desetletja za varovanje naravne in kulturne dediščine, ob izdaji druge (2007) pa je na razstavi Odstiranja v Jakopičevem sprehajališču ljubljanskega Tivolija predstavila 120 fotografij Cerkniškega jezera na velikem formatu.

Če je bilo to jezero do sedaj predstavljeno predvsem v obliki panoramskih pogledov na barvito in pravljično jezersko pokrajino z bližnjih hribov ali s poetičnimi motivi in detajli, ki jih zaznava opazovalec pri prehajanju skozi to enkratno območje, je najnovejši ciklus fotografij, poimenovan »Bila sem ptica«, drugačen. Jutranje letenje z zmajem nad to pokrajino je omogočilo avtorici, da fotografira posamezne motive pod visokimi koti glede na ravnino jezera, s čimer je vstopila v njegovo ploskovno opredeljeno območje pogleda od zgoraj, medtem ko je bila pri prejšnjih perspektivičnih pogledih v ospredju predvsem prostorska globina z mejnim horizontom, ki ločuje nebo in zemljo. Ob vertikalnem gibanju nad tem »bitjem« ni več izrazite perspektive, temveč prehaja v ospredje ploskovna vzorčnost, nastala po načelu »pravičnosti« glede na skoraj enako oddaljenost njenih sestavnih delov, ujetih v fotografsko kompozicijo, do fotografske kamere, in s tem neposredno tudi do gledalca. Pri tem se sploščenost posameznih motivov po vzporednosti identificira s filmom ali nosilcem povečanega fotografskega posnetka na način ploskovno nanešenih barv s frontalnostjo nosilca v abstraktnem slikarstvu.

Velikokrat na različne živalske oblike asocirajoči vzorci v teh fotografijah so tako postali neobičajni zaradi vrste pogleda, ki ga gledalec glede na svojo izkušnjo ne pozna, in to ne samo v specifičnem, temveč tudi v globalnem smislu, kar prispeva tovrstnim fotografijam še dodatni izrazni učinek.

Opozoriti velja na nekatere simbolične pomene, da pojem jezera od nekdaj simbolizira zemeljsko oko in trajno silo stvarjenja, izvir pa prvo manifestacijo temeljne kozmične snovi. Voda je vir življenja, sredstvo za očiščenje, središče preporoda ali obnavljanja, kar je povezano tudi s pojmom potopa, požiralnik pa kot brezno simbolizira svet neskončnih globin ali višin, pri čemer se vertikala ne le pogreza, temveč tudi dviga. Tudi svetovi so skozi zgodovino simbolično vsaj trije: zgornji, vmesni in spodnji svet. Od zgornjega sveta sprejema vmesni svet svetlobo, ki se ustavi na njem in se ne spusti več na spodnji svet teme. Zato letenje med zgornjim in vmesnim svetom omogoča nastanek avtoričinih fotografij, ki so najbolj »portretne« v odnosu do presihajočega jezera ter kažejo tudi najbolj spoštljiv in čist odnos do spodaj ležeče ravnine.

Posnetki travnikov, njiv, strug, poti, mej ter soočanje posegov, ki jih je ustvaril človek na eni in narava na drugi strani, včasih prikritih s tančico čiste jezerske vode, ustvarjajo kljub vsem dialektičnim razlikam v reliefu pokrajine občutek popolne simbioze sestavnih delov.

Andreja želi prikazati ta izjemni kraj kot veliko spremenljivko v času, tako na zavedni kot na nezavedni ravni, da jo doživljamo kot neomejenost in veliko estetsko popolnost in drugačnost od pričakovane. Soočanje s tem bogastvom lepote in fraktalnosti je zato vznemirljivo in poduhovljeno dejanje, pri čemer se lahko odprejo nove sfere pogleda na svet, tako da kot opazovalci teh fotografij čutimo usodno povezanost mikrokozmosa z makrokozmosom.

Tako postanejo vzorci jezera na teh fotografijah vzorci življenja, ki jih avtorica doživlja kot nepregledne možnosti variacij, še posebej zato ker se pri letenju pojavljajo hitre spremembe okoliščin na vmesnem svetu.

Nasprotja v križanju ali mimobežnosti za fotografsko kompozicijsko trdnost pomembnih linij strug, poti in mej, prepredenih čez mehke pravokotne travnike in njive kot blažilne elemente, ustvarjajo idealno kadrirane kompozicijske izreze z bogastvom milijonov mikrostrukturalnih podatkov, točkastih in črtnih rastrov ter posebnosti v gostotah, akcentih in asociacijah. Velikokrat abstrahirani oblikovni sistemi in podsistemi, svojevrstne barvne kompozicije, drevesne krošnje, polja kot mehke kožuhovinaste preproge, imaginacija v temnih odtenkih vode ali v poledenelosti jezera, razmerjih med srebrnino polj, črnino vode ter odsevih sonca v njej, akvarelna koprena čiste jezerske vode, ki prekriva zeleno polje, vijuganje zeleno modre reke, meglice, razprostrte nad gladino jezera, zaplate močvirskih trav, ležeče osmice kot simbol neskončnosti, ki jih je na polju ustvaril motorist itd., ustvarjajo v teh fotografijah občutek poduhovljenosti tega jezerskega živega »bitja«.

Mojstrske fotografije Andreje Peklaj omogočajo izraziti tisto, kar se skriva za njimi. Cerkniško jezero nam čez njene oči razkriva poetiko različnih materialnih, vremenskih, svetlobnih, barvnih, teksturalnih, funkcionalnih, estetskih, energetskih, oblikotvornih, asociativnih, vzorčnih, obrisnih, časovnih, številčnih in kompozicijskih razlik in ravni, ki odkrivajo nemirno bogastvo v kreaciji same narave in posredno človeka v njej, pri čemer predstavlja vsak posamezni mikrosegment organizem, ki je v teh fotografijah – podobah ujet v neponovljivost enkratnosti mikrotrenutka celote.

Izostreno oko in duhovni potencial avtorice v preletih čez jezero ustvarjata fotografske kompozicijske posnetke, polne dialektičnih utrinkov različnih življenjskih stanj, ki kot pri umetniških slikah ustvarjajo variacije na isto temo, nezmožne ponovitve, tako kot je naše življenje sestavljeno iz neponovljivih in enkratnih trenutkov.

Fotografiranje prikazanih motivov v jutranjih urah, ko se narava prebuja, je spočita in sveža, nizka svetloba pa ustvarja bogato reliefno zaznavnost pokrajine, izčiščenost atmosfere in sočnost barv z vlago nasičenih polj, deluje kot izziv za vstop ne samo v nov dan, temveč simbolično tudi kot vstop v novo življenje in preizkušnjo, novo radost ter novo možnost delovanja v vizualnem in estetskem iskanju popolnosti sveta, ki nas obdaja.

Ko se Andreja na življenjski in fotografski poti veseli novih srečanj s tem jezerom, njeno poznavanje jezera in spoznavanje sebe poteka sočasno, pri čemer eden drugemu pomagata. Pretakanje estetskih dognanosti in izzivov v neposredno duhovno delovanje in spoznanje na relaciji jezero–avtorica–gledalec pa je tisti izziv in poslanstvo Andreje Peklaj, da se ne sooča na svoji poti samo s skrivnostnimi energijami in lepotami tega jezera in celotnega sveta, temveč da se ji odpira na tej tihi poti možnost odstiranja tančice nezavednega in potovanja v vseobsegajoči prostor zunanje in tudi svoje notranje narave.

Življenjepis avtorice

Andreja Peklaj je mojstrica fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije in nosilka naziva AFIAP (artist) pri mednarodni fotografski zvezi FIAP. Rodila se je leta 1948 v Vikrčah pod Šmarno goro. Fotografira in razstavlja od 1973. Leta 1982 je postala članica Društva oblikovalcev Slovenije. Po petindvajsetih letih zaposlitve v kemijski industriji je 1991 pot nadaljevala kot samostojna kulturna delavka in se povsem posvetila fotografiji. Je med ustanovnimi člani KUD (Kulturno-umetniškega društva) dr. Lojz Kraigher Univerzitetnega kliničnega centra in Medicinske fakultete, kjer redno razstavlja in se udeležuje likovnih kolonij. S svojimi deli prispeva k prijaznejšemu bivanju ljudi v bolnišnicah, domovih za starejše in rehabilitacijskih centrih. Vodi tudi razstavno dejavnost v galeriji Nevrološke klinike. Doslej je pripravila 83 samostojnih razstav doma in v tujini, sodelovala na veliko skupinskih ter prejela več kot 115 priznanj in nagrad. Je tudi žirantka in selektorica domačih in mednarodnih razstav ter recenzentka drugim razstavljavcem. Leta 1994 je v samozaložbi izdala fotomonografijo Cerkniško jezero, za katero ji je Unesco podelil znak desetletja za varovanje naravne in kulturne dediščine. 2007 je izdala drugo dopolnjeno izdajo Skrivnostno presihanje, hkrati pa na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem Tivoliju pripravila razstavo sto dvajsetih fotografij velikega formata Odstiranja. Za promocijo občine Cerknica v svojih monografijah in razstavah je leta 2008 prejela najvišje priznanje Občine Cerknica 12. junij. Leta 2015 je ob predstavitvi treh različnih kolekcij po štirideset fotografij v kranjskih galerijah prejela listino častne članice Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju. Je tudi članica Fotografskega društva Janeza Puharja v Kranju.

Razstavni program CD

Ljubljana, 25. marca 2017

­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­

Pokroviteljica Male galerije

Fotografske razstave podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije