Prvo preddverje
Termini:
5. feb. 2019 –
3. mar. 2019

Vstop prost

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Likovni kritiki izbirajo

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Izbor: Vesna Teržan, avtor: Oliver Pilić

Odprtje v torek, 5. februarja 2019, ob 13. uri

Morfoze

»Stopite dva koraka nazaj, da boste bolje videli!« Se glasi nagovor gledalcu, naj se nekoliko oddalji od stene in iz rastrske morfoze s pogledom izlušči podobo.

Podobe, ki jih ustvarja Oliver Pilić, so zagonentne, kot je tudi njegova tehnika. A za realizacijo stoji natančen koncept. Njegov princip kot tudi proces dela sta nekako retrogradna. Postopek dela je obraten, takšen, kot da bi začel na koncu procesa. Ali drugače povedano – najprej na računalniku ustvari dokončno podobo – digitalno generirano bitmap sliko, sliko s črtastim rastrom, ki jo s t. i. transfer printom prenese na leseno ploščo, jo ročno izreže, da nastane matrica, tista običajno prva (obrnjena) podoba vsake klasične grafike. A pri Piliću matrica ni zgolj »orodje« za izdelavo te iste digitalne podobo v drugi tehniki – v lesorezu, videli bomo, da je veliko več. Tudi zato se je odločil, da bo v Cankarjevem domu razstavil matrice in ne grafik.          

Pri Pilićevem ustvarjalnem postopku imamo opraviti z neke vrste paradoksom. Kajti, ko ekransko generirano sliko in fotografske efekte, ki tvorijo zaključeno podobo, ponovno ročno izvede v zamudni klasični grafični tehniki, skače v hrbet tako klasični kot digitalni grafiki. Pilić analogni proces lesoreza razume kot (kiparsko) odvzemanje snovi v dialogu z digitalno plastenimi podobami. Poigrava se z razmerjem med analognim in digitalnim, med materialnim in nematerialnim, med originalom in reprodukcijo. Njegovi lesorezi so ciničen pogled na ukvarjanje s klasičnimi grafičnimi tehnikami v digitalni eri ter hkrati komentar neskončne produkcije informacij in digitalnih podob. Tako na njegovi mizi nastajajo podobe, ki jih lahko vidimo kot metamorfoze, saj se obrazi preobrazijo. Najprej prvotno podobo razoblikuje, nato sledi združitev več obrazov v enega. Raster nastalo morfozo, ki se razvija in izvija, razgradi na pasove in šele z našim pogledom jo na novo uobličimo, ko iz na prvi pogled nejasne fizionomije izluščimo metamorfno podobo.

Pri tokratnem ciklu podob gre za sekvence iz antologijskih filmov svetovne filmografije: Oklepnica Potemkin Sergeja Eisensteina, Veliki diktator Charlieja Chaplina, Tramvaj Poželenje Elija Kazana in Stalker Andreja Tarkovskega, ki dajejo seriji podob zgodovinski in družbeni kontekst ter hkrati preizkušajo naš spomin, osebni in kolektivni. Iz filmov je izbral krike, ki niso zgolj likovno zanimivi in izzivalni zaradi ekspresivnega izraza obraza, ko mimične obrazne mišice izražajo skrajno življenjsko stisko posameznika – bodisi grozo, obup, strah, bes, grožnjo ... ampak so tudi vsebinsko sugestivni, so kot sunkoviti vzdih, ki omogoči nadaljnje dihanje. Ob kriku človek za hip ohromi, tako so kriki tudi prispodoba sodobnega človeka, ki ohromljen in ujet v spone izkoriščevalskega neoliberalnega kapitalističnega sistema tiho kriči. 

In zakaj predstavlja matrice in ne grafik? Eden izmed povodov je tudi ta, kako bi ovrgel sum, da razstavlja digitalno grafiko, ki je preprosto zlezla iz tiskalnika. Namreč, po tem ko je prvič razstavil tovrstne grafike, so se pojavili dvomi o njih. Zaradi tega je na naslednjih razstavah hkrati z grafičnimi listi razstavil tudi matrice. Navsezadnje bi lahko digitalno kompozicijo preprosto natisnil s tiskalnikom na papir in dobil povsem solidno grafiko. Ali še več, digitalno grafiko bi lahko s 3D tiskalnikom vrezal v les, dobil matrico ter jo odtisnil na papir s strojem in ne ročno.

Vendar ne! Pri Piliću mora biti ta »nemoderni« vmesnik, ki ga predstavlja fizično delo ter katerega rezultat sta matrica in njen odtis. In, če se vrnemo k paradoksu, ki tiči v njegovi metodi dela – torej, da je na začetku print/odtis in šele nato matrica, lahko sklenemo, da je pri Piliću matrica ključna, ona je rezultat, je končni eksponat. Njen odtis na papir je namreč le ponovitev prvotne računalniško renderirane podobe, prenesene na les; in matrica je zgolj obet za grafiko, ni nujno, da jo sploh odtisne.

                                                                                                                                                                                                                                                                                Vesna Teržan

 

O avtorju
Oliver Pilić, rojen 1978 v Ljubljani, je leta 2012 diplomiral na Akademiji za vizualne umetnosti (A.V.A.) v Ljubljani in bil leto po diplomi nominiran za nagrado skupine OHO; nominacija je ostala zapisana v njegovem življenjepisu podobno kot niz skupinskih in samostojnih razstav. Med zadnjimi sta bili razstavi v letu 2018: skupinska v ljubljanski Cukrarni ob 10. obletnici A.V.A., kjer je predstavil svoj cikel lesorezov in matric Fiktivni portreti, ter samostojna razstava Točka izginotja v Hiši kulture v Pivki. Pilić živi in dela v Kamniku.

 

 

 

 

 

Komentarji | Število komentarjev: 0

Odpiralni čas razstav