Likovni kritiki izbirajo
Prvo preddverje
Termini:
4. dec. 2018 –
6. jan. 2019

Vstop prost

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Likovni kritiki izbirajo

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Odprtje 4. 12. 2018 ob 13. uri

Izbor: Maja Škerbot, avtor: Natalija Šeruga Golob

Lo Spirito Santo, akril na platnu, 160×116 cm, 2018


Čeprav se Natalija Šeruga Golob primarno izraža v klasičnem mediju slikarstva, njene slike niso klasične ne po obliki ne po vsebini, od tega se oddaljuje tudi večina njenih postavitev. Če je le mogoče, se umetnica v zadnjih letih izraža s slikarskimi instalacijami. V njih druži na pergament aludirajoče slike z ready made objekti, po novem tudi z videom. Atmosfera, ki jo Šerugova ponuja na svojih razstavah, pa tudi na spletni predstavitvi njenega dela (www.natalijaseruga.si), vabi gledalce k poetičnemu razmisleku o razširjenem dojemanju realnosti. Stvarnost je večdimenzionalna, povezava stofflich in feinstofflich svetov je usodna, naše zaznavanje pa nikakor in nikoli omejeno le na pet čutov.

Natalija Šeruga je bila rojena 1971 v Mariboru. Študirala je slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je leta 1999 diplomirala, 2003 pa magistrirala. Redno razstavlja samostojno, udeležuje pa se tudi skupinskih razstav. Njena dela najdemo v več umetniških zbirkah (UGM, NLB, Zbirka Talum, Slovenski kulturni center Korotan na Dunaju, Mestna galerija Nova Gorica, Galerija Murska Sobota). Kot svobodna umetnica živi in ustvarja v Radencih.

 

Razširjeno dojemanje stvarnosti
Če analiziramo figuro v slikarskem ustvarjanju Natalije Šeruga, je iz cikla v cikel mogoče zaznati de facto zelo zanimiv razvoj. V nekaj letih je umetnica prešla pot iz čistega figuralnega sfumata, ki je delom vdihoval simbolni in energijski naboj poetičnega, v relativno jasno izrisane podobe človeškega telesa, ki včasih skoraj torzično, a z izjemno milostjo duše, zrejo v gledalca iz neke druge sfere.

Predstavljajo te podobe, ki so skoraj praviloma naslikane z atributom lobanje, motiv memento mori? Doktrine, torej, ki ozavešča minevanje z ustrahovanjem pred poslednjo sodbo? Ali pa nas želi umetnica seznaniti z veliko bolj pomirjujočo zgodbo? Je vtis srhljivega njena igra z mejami naših con udobja? Je mogoče, da nas Šerugova vpeljuje v neki veliko bolj svetel, lep in smisla poln svet? Denimo tisti, ki ga je v svoji 12-dimenzionalni teoriji kvantih polj utemeljil nemški fizik Burghart Heim, ali pa tisti, na katerem temelji reinkarnacijska oz. regresivna terapija?

Ko se je v delu Natalije Šeruga, v najbolj aktualnem ciklu Salve Regina, iz katerega je tudi pričujoč izbor – sicer je bil letos spomladi cikel razstavljen z Umetnostno galerijo Maribor v kleteh mariborskega Lutkovnega gledališča, jeseni pa tudi v Miheličevi galeriji na Ptuju – motivom odraslih posameznikov ali parov (duše iz onstranstva, ki hrepenijo po novih izkušnjeh) pridružil motiv otroka (antropomorfizacija duše, ki čaka oz. raziskuje možnosti za novo utelesitev), je postalo jasno, da se umetnica bodisi marsičesa zaveda bodisi deluje kot intuitivna prevodnica med t. i. stofflich in feinstofflich svetovoma. Ali je to, kar se skoraj zagotovo začelo pred leti kot intuicija, torej kot raziskovanje mističnega, umetnica že ozavestila in racionalizirala, v polju umetnosti niti ni tako pomembno.

Dejstvo vsekakor je, da umetniško ustvarjanje Natalije Šeruga odslikuje in spodbuja tudi druge k razmišljanju in ozaveščanju o razširjenem dojemanju stvarnosti – o tem, torej, da smo ljudje del neke izjemno velike univerzalne celote, ki vpliva na nas, mi pa nanjo; da ta celota ni zgolj in samo snovna, ampak sestoji tudi iz t. i. mehke snovi, kar lahko poimenujemo eter; da nismo zgolj telo in um ter občasno nekaj emocije ali celo zgolj telo in emocija ter občasno nekaj uma, ampak da smo duša in duh v telesu, inteligenca na različnih stopnjah razvoja, ki se z različno dolgimi postanki vedno znova uteleša; da včasih preživimo nekaj časa tudi v nesnovnem, brezpostorskem in brazčasnem (ne pozabimo sanj); da ob treh dimenzijah prostora in časa obstajajo še nadaljnje dimenzije in v njih entitete, ki si jih le stežka predstavljamo, a smo z njimi že sedaj tesno povezani; da svobodna volja obstaja, da imamo nad seboj veliko več moči, kot si večina predstavlja; da je vsakdo na svoji poti spoznavanja ljubezni, ki ni le prapočelo, ampak tudi gonilo vsega inteligentnega; da po tej poti hodimo včasih hitreje, pa spet bolj počasi; včasih delamo veliko napak, drugič skoraj nič; da je smisel v nabiranju izkušenj; da je edina stalnica spreminjanje; da nikoli nismo sami, da se vedno znova srečujemo; da vemo veliko, a hkrati komaj kaj.

Prepričana sem, da ima skoraj vsak od nas na zalogi kakšno nenavadno, recimo temu mistično izkušnjo, morda zgolj izkušnjico, uglašeno z zgoraj zapisanim, pa si o tem – sploh pa ne v javnosti – ne upa govoriti. Natalija Šeruga odslikuje te svetove. Morda so takšni. Morda ne. Upa pa si, ker ve, da je vse to veliko bolj normalno od marskatere uradne norme. Kaj pa menite vi?

Maja Škerbot

 

 

Komentarji | Število komentarjev: 0