Likovni kritiki izbirajo
Prvo preddverje
Termini:
8. jan. –
3. feb.

Vstop prost

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Likovni kritiki izbirajo

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Izbor: dr. Nataša Smolič, avtor: Damjan Švarc, fotografije

Odprtje 8.1.2019 ob 15. uri

 

Fotografa in uporabnika fotografij navdušuje vse, kar je mesto zavrglo, izgubilo, poteptalo, zato lepoto najdemo tudi v resnici izpraznjenega, zapuščenega objekta. Lepota se v fotografiji izrazi do popolnosti, prikliče nostalgična, romantična čustva, četudi s stavbo nikoli nismo bili povezani. Hiše, arhitekturni objekti so grajeni za uporabo, v njih je življenje. Ko v fotografiji dojamemo, da so ljudje stavbo zapustili, da v njej ni več predmetov, ki so jih uporabljali, prav ta manko spodbudi domišljijo, da zazna prisotnost ostanka, rezidija nekdanje življenjske energije.

Damjan Švarc je v fotografijo ujel notranjščino ene od stavb nekdanje Železničarske kolonije v Mariboru, ki je svojo namembnost postopoma izgubljala od konca druge svetovne vojne. Kolonija je bila zgrajena za železničarske delavce in njihove družine na robu mesta kot skoraj samozadostna bivanjska enota. Praviloma so tukaj živeli na železnici zaposleni nemško govoreči ljudje, zato je bila vse do prevratnih dogodkov v prvi polovici 20. stoletja ta mestna enota skoraj osamljena. Po drugi vojni so se sem začeli naseljevati tudi Slovenci oziroma slovensko govoreči. Bolj zares pa se je kolonija z mestom Maribor povezala šele v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Priokus drugačnosti je ta predel mesta spremljal skoraj sto let od začetkov gradnje. Nekaj stavb v koloniji danes nima namena, so prazne. Njihove prisotnosti smo se navadili in jih preposto sprejmemamo kot lepe, kot spomenik industrijske revolucije, velikega delavskega zagona minulih obdobij.

Fotografije teh objektov niso nosilke zgolj dokumentarnega sporočila, saj jih njihova prezenca označi, kot bi jih podčrtali, obkrožili z rdečim svinčnikom. Poudarjena je njihova veličastnost, impozantnost. V notranjščinah nenadoma preseneti razkrita skrivnostnost, saj v fotografiji zaznavamo veliko več, kot če bi v istem prostoru resnično bili. Interier dojamemo v vsej njegovi surovi stvarnosti – začutimo hlad, vlago, suhost, tišino, vonj po zaprašenem, rjavečem, prepišnost – občutja so intenzivna, ker so del domišljijske zaznave, ki si jo odmerjamo sami.

Švarc je v prostor postavil fotografsko platneno ozadje in ga s tem razdelil na dva dela. Ponjava deluje nevsiljivo, zdi se skoraj tako, kot bi jo tukaj pozabili, pustili nekdanji uporabniki, sočasno pa ustvarja skrivnosten učinek, saj zastira pogled, tako da ne moremo vedeti, kaj je zadaj. V likovnem jeziku pa prikliče asociacijo Malevičevega kvadrata ali osnovnega izraznega elementa pike, točke, ki se razteza v predimenzionirano črno polje. Črno polje in kar je za njim očem skrito dopuščata brezmejno število interpretacij in hkrati ohranjata gledalca na izhodiščni točki, ki je lahko tudi zadnja. Eno od mogočih vsebin nam avtor ponudi, ko v črno-beli fotografiji dovoli prestop na drugo ali čelno stran platna. Črni kvadrat se je zdaj umaknil svetlejšemu ozadju, kamor je kot v fiktivnem, zasanjanem pogledu fotograf umestil kostumirane gledališke igralce. Na prvi pogled je ustvaril kompozicijo žanrsko obarvanega skupinskega portreta, značilnega za obdobje nizozemskega baroka. Vendar portretni motiv ne preglasi arhitekturnega, ta še vedno prevladuje. Levo, desno, spodaj in zgoraj od osrednje figuralne podobe se razprostira interier s svojimi arhitekturnimi elementi, okni, vrati, talnim tlakom in stekleno streho. Za nameček je viden še del fotografske opreme. Celota je tako postala živa slika, delo v nastajanju, študijski proces.

Prostor je avtorja pritegnil tudi zaradi svetlobe, ki se v njem enakomerno razpršuje in fotografu omogoči edinstveno izkušnjo – ustvariti posnetek brez umetne luči. Vsi arhitekturni detajli in elementi, ki jih je v prostor umestil, so deležni prav toliko osvetlitve, kot jo za popoln videz potrebujejo. Psihološki značaj okolja je stopnjevan z nežnim senčenjem obrazov in njihove mimike, tako da se svetloba pokaže na presenetljivi ravni, tudi za avtorja samega. Strogost kompozicije s simetrijo in vzorno perspektivično mrežo je dar zgodovini slikarstva in njegovemu vzajemnemu sodelovanju od rojstva fotografije naprej.

Nataša Smolič

 

Damjan Švarc, rojen 1969 v Celju. Obiskoval Academie voor Beeldende Kunsten Rotterdam / smer vizualno oblikovanje. Profesionalno deluje na področjih portretne, gledališke in arhitekturne fotografije. Od 2011 je gostujoči predavatelj iz arhitekturne vizualizacije na FGPA Univerze v Mariboru. Živi v Mariboru.

 

Komentarji | Število komentarjev: 0