Likovni kritiki izbirajo
Velika sprejemna dvorana
Termini:
8. maj. 2018 –
3. jun. 2018

Vstop prost

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Likovni kritiki izbirajo

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

V času kongresa ESTS, od 25. do vključno 30. maja 2018, bo razstava zaprta.

Izbor: Milena Zlatar
Avtor: Anka Krašna

Spregovorimo
Anka Krašna je umetnica, ki se ni zapisala le (post)modernistični sliki in njenim abstraktnim odvodom, temveč se s sočasnimi slikami in instalacijami kritično odziva in kaže na kričeče probleme sodobne družbe. V preigravanju različne motivike in v trenutkih asociativnih vizualnih spodbud, ki jih je črpala tako iz narave kot iz urbanega okolja, ni izrazila le lastnih intimnih zgodb; prevladal je kredo, ki se je izoblikoval skozi njeno razmišljanje in odzivanje na družbeno stvarnost: logično je nastala serija družbeno angažirano likovnih zgodb. Slike in instalacije delavcev (moških in žensk, prekarnih delavcev vseh vrst) so moška različica človeka, ki je prostituiran in do skrajnih meja izkoriščan, da bi pozneje lahko opozorila še na bolj pereč problem (ženski pol) družbene stvarnosti.   

Družbeno eksploatacijo žensk je umetnica na pričujoči razstavi predstavila z diptihom; gre za dve sliki in dve upodobitvi ženske. Telo prve je prekrito, ženska nosi burko, oz. nikab, ki ji prekriva obraz, razen oči, zato nas gleda s široko razprtimi očmi. Nasprotje tej ženski je upodobljena gola ženska z zavezanimi očmi, ki je predstavljena kot motiv na drugi sliki. Figuri bi lahko pomenili zgolj preslikavo motiva iz realnega sveta, a nas črni trak čez oči razgaljene ženske usmeri v povsem drugačno branje obeh slik; ikonografiji slik sta namreč povezani. V islamski kulturi pomeni nošenje tančice, ki zakriva celo telo in obraz, umik v zasebnost, poudarjal naj bi skromnost in moralnost ženske (tudi moškega?!). Čeprav naj bi bila odločitev za nošenje tovrstnih oblačil svobodna izbira posameznice, jo v naši kulturi večinoma razumemo kot način zatiranja in omejevanje svobode žensk. Medtem ko danes ženska oblačila v zahodnoevropski kulturi hkrati zakrivajo in odkrivajo telo ter so v skladu z modnimi trendi, zlasti pa s predstavami žensk o tem, kakšen naj bi bil njihov videz. Tako ženske tudi komunicirajo z okolico. Predstava o svoji lastni podobi (tako ženske kot moškega) je družbeno pogojena in se je v večini kultur stoletja razvijala do današnjega pluralnega načina oblačenja in vedno bolj tudi slačenja, dokler ni telesa tako razgalila, da je postalo le lupina in izpraznjena posoda brezčutnega življenja. Življenja, v katerem ni prostora za mišljenje, empatijo in individualne odločitve, saj se drugi odločajo za nas in o nas, čeprav mislimo, da lahko svobodno izbiramo (o tiraniji izbire, z analizo zahodnjaških praks, v knjigi Izbira izčrpno piše filozofinja in sociologinja Renata Salecl; Cankarjeva založba, Ljubljana, 2011 ) ...  Zavezane oči na pričujoči sliki pomenijo prav to, a hkrati asociirajo še na večje razčlovečenje, ko si ljudje v služenju ideologijam vseh vrst vzamejo pravico ubijati druge ljudi in jim nemalokrat pri teh dejanjih zavežejo oči. Za to so številni razlogi, ki jih pojasnjujejo vede, kot so psihologija, medicina (psihopatologija) in druge podobne ...

Sporočilo diptiha, ki nosi pomenljiv naslov Brez besed, pa z upodobitvijo gole ženske z zavezanimi očmi moremo razumeti v obeh pomenih: ženska je talka družbenih razmer (imperializma, kapitala …), ne vidi resnice, ne čuti, ne živi …   Ne spregleda, da je njeno telo eksploatirano do skrajnosti, izpraznjeno je vseh čutov; ker ne vidi, se tudi ne odziva in vedno manj tudi misli … Medtem ko je ženska na drugi sliki pokrita od glave do pet, z oblačili je ujeta v stroge družbene norme, ki jih narekuje njena kultura, ima pa široko odprte oči, ki dajejo upanje, da njeni čuti še niso povsem otopeli in da se podreja le na videz. V njeni kulturi velja prepričanje, da si je sama izbrala oblačila, da se v njih počuti svobodno; naglavna ruta sama po sebi nima nobene zveze z zatiranjem, a pogled te ženske, njene govoreče oči, povedo, da ni tako, a kljub temu nosi v sebi moč, da se zatiranju lahko upre. Zakrito ali razgaljeno žensko telo sta tukaj v vlogi istega sporočila, saj sama svoboda v obliki golega telesa še ne pomeni, da je ženska bolj svobodna, da ni podrejena vedno bolj mačistični družbi, ki se niti ne trudi, da bi se skrivala za deklarativno enakopravnostjo. Lahko bi celo rekli, tem bolj ko je ženska gola, bolj je v podrejenem položaju do moškega in družbe, ki je še vedno patriarhalna. Je gola ženska bolj ranljiva in je povsem zakrita bolj zaščitena?! Lahko pa razgaljenost in popolno zakritost jemljemo zgolj simbolično, saj neenakost v družbi reproduciramo vsi, moški in ženske; s svojim ravnanjem in strpnostjo do problemov, do mučne neenakosti in grobosti, ki vrhunec dosežeta v vojnah in terorjih, potem jih sčasoma sploh ne opazimo več (oči imamo zavezane), pa se dogajajo tukaj in zdaj … Postali so družbeno sprejemljivi. Sebični interesi posameznikov in skupin preprečujejo spremembe na vseh ravneh in teptajo človekovo dostojanstvo. Vdajamo se v usodo in ne upamo več na boljši svet. Knjiga Upanje brez optimizma (založba Beletrina, Ljubljana, 2018) je v Sloveniji izšla v pravem trenutku. Avtor, filozof in družbeni kritik Terry Eagleton pravi: »Pravo upanje se rojeva iz obupnih situacij. Brez tega je šibko upanje. Poskušam razviti koncept tragičnega upanja, kar zveni protislovno, a mislim, da ni. Ko si soočen z najhujšim, lahko to premagaš, presežeš.« (iz intervjuja za Delo, 28. 2. 2018)

Torej upati! Umetnica je obe sliki povezala v eno vizualno predstavo, zato nam nastavlja ogledalo. Vprašamo se, ali smemo upati: v lepši in boljši svet, ko se bosta ta dva kontroverzna svetova vendarle povezala in skupaj odpravila neenakost ter moškim in ženskam dala enakovreden položaj v družbi. Bo temu sledil tudi svet brez vojn, brez vseh drugih agresij, uničevanja ne le ljudi, temveč tudi vsega živega in neživega, edinega sveta, ki ga imamo.     

Lahko pa k sliki usmerimo še drugi, povsem likovni pogled: ne gre le za resnicoljubno in družbeno angažirano umetnino, ki s pomenljivim naslovom Brez besed bolj kriči kot pa molči. Nagovori nas tudi mojstrsko naslikano likovno delo v maniri novega naturalizma, kjer v detajlih prepoznavamo tudi strukture in teksture telesa kot tudi pulzirajočega – živega telesa slike same. Sliki kot samostojni entiteti sta skupaj s sporočilom odraz življenja v vseh njegovih protislovjih.

Milena Zlatar 

Razstavljeno delo:
Brez besed (diptih), 2017, mešana tehnika na platnu, (2 x) 192 x 80 cm

 

ANKA KRAŠNA, akademska slikarka specialistka, je bila rojena leta 1950 v Mariboru. Leta 1976 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani (pri profesorju Gabrijelu Stupici slikarstvo, pri profesorju Francu Kokalju pa vitraj). Leta 1979 je na isti akademiji zaključila še specialistični študij slikarstva (pri profesorju Jožetu Ciuhi in profesorju Marijanu Tršarju.

Svoja študijska potovanja po Aziji in Ameriki ter po različnih deželah Evrope je zaokrožila z bivanjem v Franciji, v »Cité Internationale des Arts« v Parizu. Sedaj je redna profesorica za slikarstvo na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, ustvarja pa v svojem ateljeju v Miklavžu na Dravskem polju.

Razstavljala je na več kot devetdesetih samostojnih ter na več kot dvestotih skupinskih razstavah doma in v tujini (Avstrija, Italija, Nemčija, Francija, Nizozemska, Madžarska, Poljska, Češka, Belgija, Anglija, Makedonija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Ciper, Turčija in Španija); prav v aprilu in maju tega leta razstavlja na Japonskem, na 8. mednarodni razstavi sodobne umetnosti v Tojami (»Message from Toyama – Contemporary Art« 2018 ART/X/TOYAMA).

Sodelovala je na številnih likovnih kolonijah ter za svoja likovna dela prejela petnajst nagrad in priznanj, med njimi leta 1995 odkupno nagrado Umetnostne galerije Maribor, 1996, 2014 in 2017 nagrado Društva likovnih umetnikov Maribor, 2004 Glazerjevo priznanje mesta Maribor za umetniške dosežke, 2015 nagrado Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in 2017 nagrado Zveze slovenskih likovnih umetnikov za življenjsko delo.

 

 

 

 

 

 

 

 

Komentarji | Število komentarjev: 0

Odpiralni čas razstav