Likovni kritiki izbirajo
Prvo preddverje
Termini:
9. jan. 2018 –
4. mar. 2018

Vstop prost

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!
Cikel vizualnih postavitev

Likovni kritiki izbirajo

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Izbor: Nataša Smolič
Avtorica: Zdenka Žido

 

Ko razmišljam o umetnosti, razmišljam o lepoti.
Lepota je skrivnost življenja.
Ne nahaja se v očesu, temveč v umu.
V našem umu je zavedanje popolnosti.

Agnes Martin

 

Slike Zdenke Žido so iskanje in predstavljanje lepote, ki je v prehitrem vsakdanu ne uzremo več. Velika platna in drobne skice na papirju vzbujajo občutke umirjenosti, spokojnosti, tišine. Podobni so občutkom, ki jih doživljamo na sprehodu nekje daleč od mestnega vrveža v naravi, ki jo je pravkar pobelil prvi sneg. Mehka bela odeja je pridušila zvoke in soočeni smo s svojimi mislimi, ki so tako tihe (ali glasne), kolikor je umirjen naš um. Velikost slikovnega nosilca ni merodajna za doseganje istih učinkov in če velik format zaobjame ves naš vidni prostor, mala skica zahteva, da se ji približamo. Tako vsaj za nekaj trenutkov ujame vso našo pozornost, za vsaj kratek hip postane eno z našo zaznavo. Intimnost male podobe je še dodatno poudarjena z naluknjanim robom, ki priča, da je slikarka papir iztrgala iz beležnice. Nekdaj je bila ta skica njena ideja, razmišljanje, zdaj jo je nesebično ponudila na ogled vsakomur, ki jo opazi in se glede na občutljivost svojega dojemanja zave, da je soočen z nečim neprecenljivim – z intimnim umom umetnice. Velika slika na platnu ali kartonu, ki je formalna nadgradnja žepne skice, gledalcu dopušča prostorsko razdaljo ter ga hkrati vabi, da se približuje ali oddaljuje in poskuša uzreti tisti najboljši zorni kot pogleda, ki mu vidno podobo izostri in predoči z njene najboljše strani.

 

Asociativna moč zelene barve, ki v slikarkinih delih bije boj ali sobiva z belo, je včasih bolj in nekje spet manj intenzivna, vedno pa je hvalospev naravi in človekovi arhetipski povezanosti z njo. Njena pripovedna in simbolna moč je varljiva, poraja idejo rasti in večnega spreminjanja. Na prvi pogled megličasta podoba nežno obarvanih ploskev je skupek skrbno premišljenih in natančno razpostavljenih geometrijskih likov. Z njihovim plastenjem se barva zgosti in ustvari temnejše partije, medtem ko z nizanjem belih poudarkov slika svetli in ustvarja idejo prebijanja navidezne svetlobe skozi barvni nanos. Belina nanosov poudarja simbolni pomen človekove čistosti in iskrenosti.

 

Čeprav je primarna lastnost slikovnega polja, da nima tretje dimenzije, se ob slikah Zdenke Žido poraja vtis konveksno-konkavnega gibanja. Kot bi stali pred portalom neke druge bivanjske razsežnosti. Neukrotljiva narava slike se kaže tudi v ploskovnem nizanju likov, ki v nekaterih delih izsilijo navidezen prehod prek tradicionalnega štirikotnega formata. Slika tako zgolj s spremembo svoje ploskve ustvari asociacijo prodiranja v prostor. Kot bi se barva in svetloba, ujeta v trikotni lik, osvobodila svojega nosilca in se izlila na steno galerijskega prostora. Osvobojena zdaj sobivata z resničnim prostorom, v katerega sta bila umeščena, in dajeta gledalcu možnost »dihati« hladno svežino, ki jo asociirata zelena in bela.

 

Temeljni likovni problemi, kot so meje slikovnega nosilca, iluzija prostorske razsežnosti in svojevrsten chiaroscuro, so vprašanja, ki slikarsko izkušnjo vodijo v dvogovor s kiparstvom. Vendar, čeprav sta kipu omogočena fizično prostorsko bivanje in neodvisnost od arhitekturnih sten, je gledalčeva domišljija izgubila del svobode. Kip je, vsaj praviloma, obhoden, meje njegove telesnosti so meje materiala, iz katerega je oblikovan. Za sliko s prefinjeno rabo barve, svetlobe in sence pa te meje, vsaj navidezno, ne obstajajo več ter dosegajo iluzijo duhovnih razsežnosti.

 

Slikarsko ustvarjanje Zdenke Žido umeščamo med mojstrska dela tihe umetnosti, katerega predstavniki so Agnes Martin, Helen Frankenthaler, Mark Rothko, Barnett Newman in med Slovenci Gustav Gnamuš, Oto Rimele, Sandi Červek. Formalno njeno slikarstvo najde stik tako z izkušnjo sublimnega abstraktnih ekspresionistov kot vsebinsko prečiščene umetnosti minimalistov. Za vsakega umetnika pa sta seveda najpomembnejši osebna izkušnja in iskrenost v odnosu do ustvarjanja. Iskanje in hrepenenje po popolnosti vsega, kar se nahaja v urejenem kaosu vseobsežne narave.

                                                                                                                                                          Nataša Smolič

 

 

Zdenka Žido je bila rojena 20. februarja 1959 na Nemškem Rovtu. Leta 1987 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končala tudi specialko za slikarstvo. Leta 1986 je prejela študentsko Prešernovo nagrado, 1994 pa nagrado Rembrandtov cekin. Živi in ustvarja v Ljubljani in v Bohinjski Bistrici.

 

 

Komentarji | Število komentarjev: 0

Odpiralni čas razstav