Likovni kritiki izbirajo
Velika sprejemna dvorana
Termini:
10. okt. –
6. nov.

Vstop prost

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!
Cikel vizualnih postavitev

Likovni kritiki izbirajo

V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Spoštovani obiskovalci, cenjene obiskovalke!

Zaradi kongresa EAP (Evropske akademije za pediatrijo) bo od četrtka, 12. 10., do sobote, 14. 10., v Cankarjev dom mogoče vstopati le skozi službeni vhod pri Galeriji CD  (s Prešernove ceste). Tudi vstop v Restavracijo Vivo v Klubu CD bo mogoč le pri tem vhodu.

Razstave (razen v Galeriji CD) bodo zaprte.

Hvala za razumevanje!




Izbor: Damir Globočnik
Avtor: Franc Vozelj

Dela: Slike iz ciklusa Homo

 

Pri povzemajoči opredelitvi, da je Franc Vozelj na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja za osrednji slikarski motiv izbral človeško figuro, velja poudariti, da je v skoraj štirih desetletjih kontinuiranega slikarskega delovanja zavestno vstopal v ustvarjalni dialog s človeškim likom ter skrbno negoval tudi njegov pomenski, duhovni in emocionalni naboj. Kompozicije je sprva sestavljal iz delov človeškega telesa oziroma skeleta. Zlasti pri kolažih je figuralne elemente povezoval tudi s črkami, napisi in drugimi izrezki iz revij. Iz fragmentov človeške anatomije je postopoma oblikoval skorajda popolno človeško postavo, ki pa je še vedno ohranila vlogo mementa, na primer svarila pred nasiljem, ki ogroža eksistenco posameznika in celotne družbe, ter opozorila na krhkost človekove eksistence. Ekspresivne deformacije so bile Francu Vozlju vselej tuje, posegal je samo po rahlih preoblikovanjih človeškega telesa, vendar je bila likovna kritika pozorna tudi na reminiscence na slikarstvo Francisa Bacona in Vladimirja Veličkovića, v slovenskem prostoru pa bi Vozljevo slikarstvo lahko uvrstili v niz, ki ga je v povojnem obdobju začel Marij Pregelj, kar zadeva poglobitev v klasično štafelajno sliko in sorodnosti z drugim sklopom Vozljevega slikarskega delovanja, ki je povezano s tematiko tihožitij, pa bi bilo mogoče potegniti vzporednice z opusom Gojmirja Antona Kosa.

Analitične in konstrukcijske interpretacije človeške figure je Franc Vozelj postopoma nadomestil s prikazom njene polnoplastične telesnosti, ki jo je ponekod lahko ponazoril samo obris telesne lupine. Pojavijo se znaki spola. Goli ženski in moški liki so postavljeni v različne položaje, v gibanju ali mirovanju. Vozlja zanima tudi dinamična, »hipna« drža oseb. Poglabljanje v človeško telo je torej zajelo tako študij telesne konstrukcije in povrhnjice, proporcev, detajlov kot gibov in energije oziroma predstavitve v najbolj dramatičnem trenutku. Like je lahko združeval v različne kompozicije. Zlasti postavitve ženskih aktov, pri katerih se Vozelj ni izogibal čutnosti, bi bilo mogoče povezati tudi z nekaterimi mojstri manierizma in baroka. 

Na umetnikov figuralni predstavni svet se zato navezuje širok razpon pomenov. Vozljevo slikarstvo je glede ikonografije skrivnostno. Mogoče ga je različno razumeti. Monumentalno človeško telo nastopa kot jedro vsega, kar je človeško, nenazadnje je od antike vzorec in merilo vseh proporcev. V naslikanih podobah lahko vidimo prispodobe občečloveških eksistencialnih trenutkov in tudi stisk, ki niso vezane na določen čas ali okolje, prav tako pa tudi obliko odkrivanja različnih razsežnosti bivanja, poskus zavedanja samega sebe in slikarjevo soočenje s samim seboj.

Premiki od enega do drugega slikarskega ciklusa so bili včasih radikalni, vendar so bili vselej vpeti v logičen razvoj in podkrepljeni z estetsko artikulacijo človeške pojave. Vozljevo slikarstvo namreč temelji na poglobljenem študiju likovnih elementov, črte, oblike in barve. Šele njihovo temeljito obvladovanje omogoča slikarju vstopiti v proces preoblikovanja človeškega lika. Figuralno jedro vselej obvladuje slikarsko polje. Prostor, v katerega Vozelj postavlja podobe, se prilagaja barvam inkarnata naslikanih figur. Prevladujejo rjava, oker, siva, olivno zelena in rdeča. Barvna skladnja je kultivirana, prehodi med barvami so mehki, za dinamiko poskrbijo barvni akcenti. Vidna ostaja sled poteze čopiča. Podroben pogled na slikarsko površino odkrije, da slikarski postopek temelji na prepletenosti slikarskega tkiva, potez in ploskev barv. Slikarsko polje oziroma prostor, ki daje zatočišče naslikanim likom, ima abstrakten značaj. Zanimivo je, da večina likovnih ustvarjalcev iz predmetnega sveta prestopi v abstrakcijo, pri Vozlju pa je zaporedje prav nasprotno. Čeprav je izrazit figuralni slikar, se pri likovni konstrukciji prostora loteva tudi slikarskih posegov, ki vodijo k abstraktni slikarski podobi.

 

                                                                                                                                                                     Damir Globočnik

 

O avtorju
Rojen leta 1954 v Kranju. Po končani Šoli za oblikovanje v Ljubljani se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, kjer je 1979 diplomiral na oddelku za slikarstvo. Leta 1981 je končal podiplomski študij slikarstva pri prof. dr. Janezu Berniku.

Doslej je imel več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini. Sodeloval je na več kot sto tridesetih skupinskih razstavah. Med priznanji, ki jih je prejel za svoje delo, je velika Prešernova plaketa mesta Kranj za leto 1999.

Ukvarja se s slikarstvom in oblikovanjem. Od 1980 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov. Živi in dela v Kranju kot samostojni umetnik.

 

 

Komentarji | Število komentarjev: 0

Odpiralni čas razstav

Pokroviteljica razstavnega programa