Prvo preddverje
Termini:
9. mar. 2009 –
29. mar. 2009

Vstop prost

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

LIKOVNI KRITIKI IZBIRAJO

Od 9. do 29. marca:
Izbor: Lev Menaše; avtor: Primož Bertoncelj

Generacija, v katero sodim, je ob slovenskih stripih doživela kar nekaj prevratov; seveda ne samo ob stripih, vendar so ti bili z drugimi prekucijami včasih že kar presenetljivo tesno povezani. Rasli smo v vsaj glede na poznejši razvoj razmeroma idiličnem svetu Mikija Mustra in njegovega Zvitorepca ter ob stripih, ki jih je v mladinskem tisku objavljal Božo Kos; ti so bili likovno bolj prečiščeni od Mustrovih, vsebinsko pa so bili praviloma ravno tako prijazni. Odrasli smo ob popolnem nasprotju takšnih del, ob Gatnikovi Magni Purgi in njenih likovnih ter vsebinskih »undergroundovskih« šokih. In končno smo se iz zavednih in naprednih Jugoslovanov spremenili v zavedne in liberalistične Slovence s pomočjo Diareje, ki jo v Mladini objavlja Tomaž Lavrič.

To vrsto nadaljuje Primož Bertoncelj s stripi iz revije Joker. Nadaljuje vsaj v nekaterih točkah: podobno kakor v najbolj priljubljenih Mustrovih delih tudi v njegovih nastopajo trije glavni junaki; podobno kakor Kos in pozneje Lavrič je tudi v njegovem primeru glavni likovni element »čista«, nesenčena linija, prizori pa se – spet kakor v delih obeh starejših avtorjev – praviloma dogajajo v brezprostorju; in končno podobno kakor Gatnik ljubi absurd, tako v likovnem kakor v vsebinskem smislu.
Takšne sorodnosti pa končno le še poudarjajo razlike med njim in starejšimi avtorji. Nekatere od teh so generacijske. Bertoncelj ni odraščal ob Disneyjevih risankah ali stripih Charlesa M. Schulza, ampak ob seriji risank, ki je bila ustvarjena v drugi polovici osemdesetih let in je priljubljena še danes, ob Simpsonih Matta Groeninga; odmevi v njej uporabljenih likovnih formul so zato v njegovih delih ravno tako očitni, kakor so v njih očitni odmevi grafitarske estetike. Takšnim splošnim pa se pridružujejo tudi bolj specifične razlike. Muster je npr., kakor je sam povedal, živalim dal človeški značaj; vsaka žival »predstavlja določen tip človeka«. Na prvi pogled tako učinkujejo tudi Bertoncljevi liki, vendar hitro postane očitno, da je svoje »tipe« prečistil do stopnje, na kateri so se iz karikatur spremenili v abstrahirane groteske. »Čista linija« je v njegovem primeru natanko to – njegova dela najbolj opazno zaznamujejo tako ali drugače napadalno sekajoče se premice, ne pa organsko zakrožene oblike, značilne za Kosova ali Lavričeva dela. Tudi brezprostorje je bilo v njunih stripih zgolj likovno, ne pa vsebinsko: za Lavričevimi je npr. mogoče začutiti celotno panoramo Jugoslavije (in danes precej bolj omejeno slovensko), Bertoncljevo brezprostorje pa je spet dobesedno, za njim ni mogoče zaslutiti ničesar konkretnega. In še problem vsebine: stripi starejših avtorjev so vedno temeljili na zgodbi z začetkom in koncem, ki ga je praviloma zaokrožila izrecna ali vsaj nakazana morala, pa čeprav je bil njen nauk zgolj ta, da črnim kravam pač ne gre zaupati. Bertoncelj pa zgodb ne upodablja; njegovi stripi so praviloma omejeni na dogodke, ki so se pač zgodili. Ti dogodki Bertoncljevim junakom nemalokrat zastavljajo praviloma patetično predstavljene in navidez globoke, a resnično nesmiselne moralne dileme, tudi te pa – podobno kakor vprašanje, zakaj se je nekaj sploh zgodilo – ostajajo brez odgovora in seveda tudi brez morale. V tem smislu Bertoncljeva dela svet, v katerem živimo, odmevajo zelo natančno, tako zelo, kakor so dela njegovih predhodnikov odmevala njihov svet.

Lev Menaše


O avtorju:

Primož Bertoncelj je bil rojen leta 1980 v Ljubljani. Stripe je začel objavljati v reviji Joker že kot osnovnošolec (Joker 20, marec 1995), po končani gimnaziji pa je vpisal študij arhitekture na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Razstave:

2006 Slovenski strip in animirani film 1996–2006, Center sodobnih umetnosti, Celje
2009 Likovni kritiki izbirajo, Cankarjev dom, Ljubljana

 

Komentarji | Število komentarjev: 0