Črno zlato
Mala galerija
Termini:
10. okt. 2018 –
18. nov. 2018

Vstop prost

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Pokroviteljica Male Galerije: Lekarna Ljubljana

Črno zlato

Fotografska razstava Srdjana Živulovića

Vstop v Malo galerijo z Erjavčeve ulice zaradi gradbenih del ni mogoč.

Med 21. Slovenskim festivalom vin, ki bo potekal 15. in 16. novembra 2018 v Cankarjevem domu, obisk fotografske razstave Črno zlato Srdjana Živulovića v Mali galeriji ter ogled predstavitev Društva oblikovalcev Slovenije in Likovnih kritikov v Prvem preddverju ne bosta mogoča, obisk razstave Ivan Cankar in Evropa: Med Shakespearom in Kafko v Galeriji Cankarjevega doma pa bo mogoč le do 14. ure. Hvala za razumevanje!


 

Serija fotografij Črno zlato je nastala po naključju, ko je Srdjan Živulovič kot poklicni fotoreporter v Tuzli, Bosna in Hercegovina, na območju, kjer se je iskrilo, spet spremljal delavske demonstracije. Februarja 2014 je nekaj tisoč demonstrantov izrazilo nezadovoljstvo nad neznosnimi družbenimi razmerami, ki sta jih povzročili divja privatizacija in korupcija. Več kot deset tisoč ljudi je tam v nekaj letih ostalo brez dela. To je bila fotografova osnovna naloga oziroma tema. Ob njej pa je nekaj kilometrov stran odkril še eno, morda zanj celo bolj  zgovorno in izzivalno ter človeško presunljivo. Z njo je razkril vsakodneven trud okoliških brezposelnih in obubožanih prebivalcev, ki v odpadni jalovini iz rudnika rjavega premoga Djurdjevik s tekočim trakom odvažajo na jalovišča premog, iščejo še preostale kose, jih mukotrpno zbirajo in si z njihovo prodajo obetajo zaslužek. Pojav pobiralcev premoga je sicer star kot premogovništvo samo, poznamo jih tudi iz zgodovine naših rudnikov, recimo iz Zasavja in drugod. Živulović je iz te na videz vsakodnevne teme ustvaril izjemno človeško doživeto fotoreportersko pričevanje.

 

Nastala je impresivna serija fotografij, ustvarjenih v reporterskem slogu, z reporterskima veščino in naglico, pa vendar z globokimi sporočilnimi vrednotami. To so zgodbe s človeškega roba o boju za kos kruha ter za preživetje brezposelnih nekdanjih rudarjev in njihovih svojcev, žena in otrok. To so zgodbe o ponižanih in o njihovem iskanju pravice do preživetja. Živulovič jih je razkril  z razgibano, predvsem pa zelo izpovedno serijo črno-belih posnetkov, ki so nastali v živo in brez posebnih priprav. Avtor je vsekakor mojstrsko izkoristil ponujeno ad hoc dramaturgijo  in jo spretno vtkal v svojo enkratno fotografsko pripoved.

Ena od poglavitnih značilnosti fotografskega žurnalizma je skrajno hiter in neposreden odziv na sosledje dogodkov, ki navsezadnje opišejo ali orišejo neko zgodbo, ji dajo vsa razpoznavna znamenja vizualne sporočilnosti. Najbolj žlahtne so v tem fotografskem žanru zgodbe, ki se ponudijo in razvijejo same po sebi. A kljub temu dejstvu so vsekakor skrajno zahtevne, od fotografa terjajo vso potrebno zbranost in ustvarjalno moč. Hitro sosledje dogodkov zahteva od fotografa hipno prilagajanje tej razvojni dinamiki in trenutni svetlobni danosti. Gre za niz pravočasnih odzivov, kajti neponovljivost dogodka in konkretnega prizora narekujeta tempo fotografu in njegovemu ustvarjalnemu postopku. Terja absolutno zbranost, skrajno predanost dogodku ter osredotočenje na najbolj pomembne in razpoznavne prvine razvoja znotraj okvira zgodbe, ki jo spremlja, oziroma pripovedi, ki jo ustvarja. Brezhibna spontanost in trezna premišljenost se tako povežeta v učinkovito izrazno celoto. Avtor mora sproti razporejati svoje ustvarjalne moči, da ne zamudi glavnega, ter da pravočasno in brez pomisleka vstopi v jedro same zgodbe in njene notranje zgradbe. Njegov edini cilj je, da s posnetim gradivom zajame vse pripovedno najbolj občutene predele. Živulovič sam rad pove, da stvari tako ali drugače pridejo same po sebi. To je res, a biti z njimi, zaživeti in podoživeti njihove najbolj značilne in izrazite lastnosti, njihovo neizprosno filmsko dramaturgijo, enkratnost in neposrednost, njihovo vizualno učinkovitost, je mojstrstvo.

Živulovičevo Črno zlato je gotovo fotografski niz, ki se na eni strani ponaša z likovnoizraznim  bogastvom, na drugi pa ga zaznamuje svojevrstna žurnalistična zgovornost. To so gotovo avtorsko prepričljive »fotografske izjave« brez dlake na jeziku. So iskrena pričevanja o ljudeh in dogodkih z izrazitimi izpovednimi prvinami,  ki jih  lahko odkrije le prekaljeni in angažirani fotoreporter z izrazitim občutkom za človeka, za njegovo življenje in vse skrivnosti, ki ga obdajajo.

 

 

Srdjan Živulović je vzljubil fotografiranje že pri trinajstih letih, ko mu je oče kupil prvi fotoaparat. Po neuspešnem začetku šolanja na srednji elektrotehniški šoli se je vpisal na srednjo fotografsko, ki jo je uspešno končal pod mentorstvom učiteljice in prijateljice Vladke Kobal. Že med šolanjem je opravljal prakso v foto oddelek časopisa Delo, kjer ga je fotoreporterstvo dokončno zasvojilo. Leta 1985 se je na Delu tudi zaposlil in pod mentorstvom Joca Žnidaršiča ostal do leta 1992. Pri Delu je imel možnost, da se je kalil na svetovnih kriznih žariščih Kosova, Iraka, Turčije, Romunije in Izraela. S kolegom Jožetom Suhadolnikom sta ustanovila fotografsko agencijo Bobo, v kateri so z vestnim in načrtnim delom ustvarili impresiven arhiv fotografskih dogodkov pri nastajanju nove države.

Zadnji dan slovenske vojne je stopil v vrste agencije Reuters, pri kateri je leta 2016 skupaj s kolegi prejel najpomembnejše svetovno priznanje – Pulitzerjevo nagrado za fotografije beguncev na nasipu pri Brežicah.

 

Komentarji | Število komentarjev: 0