Ne piši mi, dokler ti ne pošljem naslova …
Nakup Štihova dvorana
Termini:
12. sep. 2018 20:00

Brezplačne vstopnice

Prosimo, da si v Informacijskem središču CD (podhod Maxija) zagotovite brezplačne vstopnice.
Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Glavni pokrovitelj festivala Cankar o Cankarju: Gorenje d.d

Dan odprtih vrat Cankarjevega doma, Festival Cankar o Cankarju

Ne piši mi, dokler ti ne pošljem naslova …

Koncertna izvedba korespondence med Ivanom Cankarjem in Štefko ter Albino Löffler

Dramatizacija, režija: Ivo Svetina

Nastopajoči: igralci Barbara Cerar, Sabina Kogovšek, Jernej Gašperin, Saša Tabaković, harmonikar Janez Dovč

Leta Cankarjevega življenja med 1907 in 1910 so bila eno najbolj razburljivih in zapletenih obdobij. Z Dunaja, kjer je živel pri družini Löffler, je spomladi 1907 odšel v Ljubljano, saj je sklenil, da stopi v politično življenje (»areno življenja«) in kandidira na listi socialdemokratske stranke za dunajski parlament.

Še pred odhodom z Dunaja se je s Štefko pogovarjal o poroki, vendar je nenehno, v pismih, ki jih je svoji zaročenki pošiljal na Dunaj, poudarjal, da se brez tisočih kron ne bo vrnil. Cankarjevo predvolilno romanje po Sloveniji (njegov volilni okraj je bil Zagorje), mu je na novo osvetlilo slovensko revščino, tako da je proti koncu volilne kampanje celo zapisal, da ga je sram, da je Slovenec.

Štefki in materi Albini je pisal pisma in razglednice: a v njih se je vse bolj kazala temna slutnja, da se s Štefko ne bo nikdar poročil. Na Dunaj je pošiljal svojo obleko, da so jo Löfflerjeve pokrpale in mu jo vrnile s paketom. Vse bolj je bilo jasno, da se vsi Štefkini in Albinini upi ne bodo uresničili: Albina, ki jo je Cankar naslavljal kot mater, ona njega pa g. Cankar, mu je v nekem pismu celo jasno zastavila vprašanje, ali resno misli s poroko.

Cankar je, namesto da bi se vrnil k pričakujoči Štefki, odšel za bratom Karlom v Sarajevo, kjer je živel v hiši tamkajšnjega nadškofa. Sarajevo mu je bilo zelo pri srcu in včasih je celo pomislil, da bi se tam za stalno naselil. Dunaj in Štefka sta mu bila vse bolj oddaljena. Takrat je Cankar napisal tudi svoji najpomembnejši drami Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1907) in Hlapci (1910).

Pisma med Ivanom in Štefko so bila vse redkejša, občasno je Cankar napisal kakšno razglednico; ne da bi svoji Štefki jasno in možato (?) to povedal, se je odpovedal svoji ljubezni, zaročenki. 10. junija 1910 ji je napisal: »Danes ali jutri! Ne morem drugače!«

»Jutri« nikdar ni prišel, Cankar se ni vrnil na Dunaj. Preostanek življenja je preživel na Rožniku oz. na Wolfovi ulici. Pisal je in pisal ter utišal svoje srce, ki je šepetalo po ljubezni, sreči, (družinskem) miru. Tudi ta korespondenca kaže na zapletenost Cankarjeve osebnosti, v kateri se je nenehno prepletalo hrepenenje po uresničitvi ljubezni do ženske in zavezanosti lastnemu poslanstvu, ki ga je moral izpolniti in tako postati največji slovenski pisatelj.

Ivo Svetina

 

Komentarji | Število komentarjev: 0