Juhani Pallasmaa: UMETNOST IN ARHITEKTURA KOT IZKUŠNJA – MENTALNA RESNIČNOST UMETNOSTI
Nakup Linhartova dvorana
Termini:
21. maj. 2018 20:00

10 EUR

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Juhani Pallasmaa: UMETNOST IN ARHITEKTURA KOT IZKUŠNJA – MENTALNA RESNIČNOST UMETNOSTI

Predava: dr. Juhani Pallasmaa, arhitekt, zaslužni profesor, avtor in publicist, SAFA, častni član FAIA, član FRIBA

Umetniške in arhitekturne teorije, izobraževalni sistemi in prakse obravnavajo umetnost in arhitekturo z vidika formalnih, vizualno estetiziranih materialnih objektov in prostorov. Vendar je že leta 1934 John Dewey izpostavil, da je umetnost utemeljena v človeški izkušnji in ne v fizičnem objektu. Fenomenološki vidik premešča poudarek na izkušnjo ter kompleksne interakcije med zaznavanjem, spominom, domišljijo, čustvi in identifikacijo. Obenem se žarišče zanimanja preusmerja od oblike in geometrije k nematerialnim »kvazistvarem«, kot so vzdušje ali atmosfera, občutenje, sozvočje in uglašenost. Poudarek na izkušnji postavlja pod vprašaj tudi hegemonijo fokusiranega videnja ter izpostavlja osrednji pomen vseusmerjenih čutov. Doživljanje sveta in arhitekture je v osnovi taktilno, telesno in eksistencialno. Naš najpomembnejši arhitekturni čut se hitro lahko izkaže za eksistencialni čut biti. 

Juhani Pallasmaa je avtor več kot petdesetih knjig o večsenzoričnih ter bivanjskih razsežnostih izkušnje umetnosti in arhitekture. Deloval je kot rektor helsinškega Inštituta za oblikovanje, dekan Fakultete za arhitekturo pri Univerzi za tehnologijo v Helsinkih ter direktor helsinškega Muzeja finske arhitekture. Je gostujoči profesor na več severnoameriških univerzah ter predava in vodi delavnice na številnih univerzah po Evropi, Severni, Srednji in Južni Ameriki, Afriki, Aziji in Avstraliji. Doma in na tujem je prejemnik številnih nagrad in priznanj za svoje arhitekturne dosežke in književna dela.


Juhani Pallasmaa: Utelešena podoba

Juhani Pallasmaa je ena osrednjih osebnosti arhitekturne in umetnostne teorije in filozofije v svetu, čeprav sam trdi, da ni ne filozof ne pravi teoretik, temveč esejist, saj ga zanima predvsem poetična dimenzija umetnosti in arhitekture, njegovo pisanje pa je bliže literarni ekspresiji kot znanstvenim razlagam. Vsekakor je povsem samosvoj mislec in kritik sodobne ustvarjalnosti na najrazličnejših področjih umetnosti. Njegovo raziskovanje in kritični premislek sega preko meja tradicionalne arhitekturne teorije in se širi na druge umetniške zvrsti, predvsem na področje slikarstva, literature, poezije in filma, posega pa tudi v območje filozofije, antropologije, psihologije, v zadnjem času pa tudi na področja nevro znanosti. Prav zaradi širine miselnega horizonta, ki odlikuje teoretsko delo Juhanija Pallasme, je verjetno danes med njegovimi bralci več likovnih umetnikov, literatov, pesnikov, cineastov, kritikov in teoretikov sodobne umetnosti kot arhitektov.

Pri nas Pallasmo poznamo predvsem po dveh knjigah, ki sta bili prevedeni v slovenski jezik, Oči kože (Studia humanitatis, 2007) in Misleča roka (Studia humanitatis, 2012). Če prva opozarja, da svojega okolja ne doživljamo le vizualno, temveč s celim telesom, kot veččutno doživetje, nas druga opominja, da je ustvarjalnost tako na področju obrti, kot umetnosti vezana na enotnost duha in telesa. Če se prva nanaša na dojemanje in doživljanje prostora, se potemtakem druga ukvarja z vprašanji ustvarjalnega procesa. Če prvo lahko razumemo kot kritiko tim. 'družbe spektakla', ki je podlegla hegemoniji vidnega,  je druga kritika družbe digitalne dobe, ko postaja virtualno bolj resnično od resničnosti.

Zadnja knjiga trilogije, z naslovom Utelešena podoba, je namenjena raziskavi o kulturi in naravi umetniških podob in domišljije. V času poplave nasilnih komercialnih, spektakularnih, ikoničnih, pa tudi virtualnih podob, moramo, kot pravi avtor, »braniti osrednjo vlogo poetične in utelešene podobe pri vsaki umetniški izkušnji«. Pallasmaa ugotavlja, da moč velikih umetniških del izvira iz človekovega eksistencialnega izkustva. Umetniška dela doživljamo s pomočjo poetičnih podob, ki združujejo različne vidike in razsežnosti doživetij v enkratno, ponotranjeno in s spominom obogateno entiteto. Takšne podobe imajo svoje življenje in svojo realnost in nastajajo s pomočjo nepričakovanih miselnih asociacij, ne pa s pomočjo racionalne in vzročne logike. Podobe običajno razumemo kot vidne slike, vendar so poetične podobe veččutne in doživljamo jih na čustven in utelešen način.

Skratka, v vseh treh delih gre za raziskavo o odnosu med razumom in domišljijo, med racionalnim in poetičnim, med teorijo in ustvarjanjem, da bi ponovno premislili vlogo umetnosti in arhitekture v sodobnem svetu. Celotno trilogijo, ki predstavlja miselna in vrednostna izhodišča izjemno obsežnega Pallasmovega arhitekturnega, teoretskega in pedagoškega opusa, lahko razumemo kot svojevrsten poklon spoznanju, da so prava umetniška dela »eksistencialne metafore v katerih se zrcali ves svet«.

prof. dr. Aleš Vodopivec, univ. dipl. inž. arh.
ob predstavitvi knjige Utelešena podoba, Studia Humanitatis, 2017

 

 

Komentarji | Število komentarjev: 1

Martina Lipnik | 21.05.2018

etika, estetika, poetika v arhitekturi slovenskega prostora v današnjem času

Tudi pri nas smo na žalost priče odzivom na pojave v prostoru prej s strani umetnikov zvrsti kot so poezija, kiparstvo, slikarstvo, kot pa arhitektov - če navedem samo primer "črne gradnje" na Dobrči strojniškega izumitelja "vetrnega laboratorija" in odziv na nemogočo situacijo družbenega reševanja tega primera s strani pesnice ge. Svetlane Makarovič ter odziv slikarke oziroma kiparke na brutalne pojave džambo plakatov ob primorski avtocesti - vsi ostali strokovno prostorsko ali arhitekturno "pristojni" so