21. pripovedovalski festival
Termini:
16. mar. 2018 –
24. mar. 2018

21. pripovedovalski festival

Pripovedovalski festival, ki vsako leto marca poteka v Cankarjevem domu ter na drugih prizoriščih po Ljubljani in drugod po Sloveniji, je osrednji tovrstni dogodek v slovenskem prostoru. Z odpiranjem in razvijanjem novih prostorov za pripovedovanje, spodbujanjem sodelovanja med pripovedovanjem in drugimi umetniškimi zvrstmi, razvijanjem domačih pripovedovalskih produkcij ter organiziranjem praktičnih izobraževanj iz pripovedovanja in teoretskih razprav z gostovanji uveljavljenih tujih pripovedovalcev želi razvijati, širiti in poglabljati domače pripovedovalsko dogajanje in pripovedovalsko izkušnjo občinstva.

V 21. festivalski izdaji med 16. in 24. marcem 2018 se bodo zvrstili nastopi za odrasle in otroke uveljavljenih domačih pripovedovalcev ter večerna performansa in druženji s tujima pripovedovalskima gostoma – iranskim pripovedovalcem iz Amsterdama Sahandom Sahebdivanijem in norveško pripovedovalko iz Nemčije Ragnhild A. Mørch. Festival bo ponudil niz predavanj o ustvarjalnih pristopih k tradicionalnim vsebinam z naslovom Rokovanje s tradicijo in večer resničnih zgodb Želo. 

Festival programsko vodi in oblikuje pripovedovalka Špela Frlic v sodelovanju z urednico mladinskega leposlovja pri Mladinski knjigi Alenko Veler.

Dodatne informacije in rezervacije za organizirane skupine: T 01 241 71 61 E kristina.jermancic@cd-cc.si.


Pred festivalom

Zdi se, da živimo v obdobju, ko je zgodba spet za nekaj časa zmagala v boju z informacijo. Z njo prepričujemo, manipuliramo, poučujemo, lažemo, razlagamo, prodajamo, pojasnjujemo. Iz strahu, da bi bili spregledani, narobe razumljeni ali pa preveč dobro razumljeni, vsi kar naprej pripovedujemo. Pripovedovanje kot način umetniške, pedagoške komunikacije živi na odru, za katedrom, v muzejih. V gledališču se je epsko zlilo z dramskim, na gledališki oder z monumentalnimi romani in z občutkom fragmentarnosti sveta stopa tudi pripovedovalec. V glavi nam vendar vsem že šumi od zgodb. Na začetku preteklega leta, ko sem že vedela, da bom letos pripovedovalski festival programsko ustvarjala, zato nisem razmišljala o programu, razmišljala sem o resničnih razlogih, zakaj tak festival sploh še pripravljati.

Ko je Walter Benjamin v svojem znamenitem eseju The Storyteller iz leta 1936 tožil za izginjanjem institucije pripovedovalca, je pravzaprav žaloval za posebno obliko skupnosti, katere nastanek je ta institucija pripovedovalca spodbudila. Za skupnostjo poslušalcev, ki je plod razkošja prostega časa, nagnetenosti v istem prostoru, dobrih vsebin in zavedanja, da se v ustnem in zato najbolj neposrednem deljenju izkušnje, skriva mogoča pot do skupnega odkrivanja človeškega.

V času primata vizualnih podob poslušanje res ni najlažja dejavnost. Pomeni umiriti glasen um, pogled malo obrniti navznoter in pustiti domišljiji, da gre, kamor jo vodi pripovedovalec. Ta za oči skopa umetnost se giblje v polju zamišljenega, predstavljivega. Od poslušalca zahteva, da se s svojo izkušnjo odzove na izkušnjo, ki jo ravnokar posreduje pripovedovalec. Od pripovedovalca pa, da najprej sploh ugotovi, kaj si o zgodbi misli, kaj ima z njo, in potem, da je v odnosu do svoje pripovedi resničen. Na tem tnalu se namreč odloči sodba, ali bodo besede – in vsak pripovedovalec ve, kako krhke znajo biti – padle mimo ljudi v dvorani ali ne. Tak način razmišljanja o pripovedovalskem dogodku nujno zamaja hierarhijo med tistim, ki zgodbo pripoveduje, in tistim, ki jo posluša, med performerjem in njegovim občinstvom. Še vedno se mi zdi eden najlepših opisov, ki povzame odnos pripovedovalca in njegovega občinstva ta, da smo, ko poslušamo koga pripovedovati, v njegovi družbi. Gledamo se namreč iz oči v oči, zato mora biti v dvorani dovolj, a ne preveč svetlo. Pripovedovanje ni forma brez tveganja. Tema v dvorani ne varuje samo tistih na odru, varuje tudi občinstvo pred tem, da bi bilo videno v tem, kar je, kar si misli in čuti.

Rada bi torej verjela, da ima aktivno poslušanje, ki pomaga zrak v prostoru zgostiti v gosto tišino, smisel. Kdor je kdaj po zaključku večera ostal z občutkom, da ga je nekdo pravkar do konca potegnil v svojo zgodbo, ve, da se o pripovedi ne da več razmišljati, ne da bi hkrati mislil na njenega pripovedovalca. Čar in moč govorjene pripovedi je v tem, da ima vedno konkreten obraz. Pripovedovalec je tisti, ki da zgodbi, pa naj bo ljudska, življenjska, stara ali sveža, kredibilnost in pomen.

 

Naj si mislimo, da so ljudske zgodbe nosilke večnih modrosti ali pa nosilke večnih stereotipov, ki si jih je, da bi zlomili njihov urok, treba ogledati pri ostri svetlobi, verjamem v to, kar pravi Angela Carter: da so ljudske pripovedi ena najbolj vitalnih povezav z domišljijo navadnih mož in žena, katerih delo je zgradilo naš svet. In da so še vedno to, kar so v vsakem času in prostoru bile: material, s katerim lahko razmišljamo o svojem, sodobnem času. V tem procesu pa moramo tako kot vsak pripovedovalec, ki je kdaj z ljudsko zgodbo prečil družbene in kulturne meje (in zgodovina jih je polna), svojo umetnost pripovedovanja do neke mere izumljati na novo, jo prilagoditi tako, da bo za današnji čas živa. Festival se zato želi v prihodnosti vedno bolj odpirati tudi novim ustvarjalnim poetikam ter vzpostavljati sodelovanja govorjene  besede z drugimi umetniškimi zvrstmi, ker lahko iz takih srečevanj nastane nekaj novega, zanimivega, resničnega.

Walter Benjamin se je torej v svojem strahu, da so pripovedovalcu odklenkale minute, uštel in morda ga to niti ne bi tako zelo motilo. Je pa zelo jasno in natančno razumel institucijo pripovedovalca. Zapisal je, da je sestavljena iz dveh enakovrednih podob: iz tistega pripovedovalca, ki je nosilec kolektivnega spomina, ki ponavlja, obnavlja in išče poslušalce za zgodbe, za katere se mu zdi, da morajo biti vedno znova slišane, saj govorijo nekaj pomembnega za skupnost, in pa tistega, ki prihaja v skupnost od drugod ali pa se zaznamovan oziroma opremljen z izkušnjo tujega vanjo vrača. S tem prinaša nove zgodbe, ki jih z domačimi metaforami prevaja v jezik, ki ga ta skupnost razume. Z znanimi podobami spregovori o neznanem ter s tem širi in rahlja meje domačega sveta.  Zato je eden od načrtov za prihodnost vrata čim bolj odpirati tudi tujim gostom, da pridejo in prinesejo svoje zgodbe in v sodelovanju z domačimi ustvarjalci ustvarijo tudi kakšno novo zgodbo.

Ko tako s pripovedovalskim festivalom stopamo v njegovo 21. pomlad, si želim, da bi se v tem tednu vsem nam zgodilo kakšno srečanje, ki bi imelo smisel tudi po dogodku, ko bo minil. In seveda se zavedam, da je od vseh ciljev festivala ta najbolj ambiciozen. A pripraviti pripovedovalski festival, vzpostaviti prostor in vložiti čas, trud, ustvarjalno energijo in razmislek pomeni odpirati priložnosti, da bi se takšna srečanja sploh lahko zgodila. Zato pa brez vas, poslušalcev ne bo šlo. Brez vas ni zgodba nič več kot neizrečena misel.

Špela Frlic

 

 

 

Komentarji | Število komentarjev: 0