Mladi mladim – Izbranci avdicije
Nakup Slovenska filharmonija
Termini:
12. dec. 2017 19:30

4 EUR

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Mladi mladim – Izbranci avdicije

V sodelovanju z Glasbeno mladino ljubljansko

Godalni kvartet Accademia
Izvajalci: Mojca Fortin, violina; Beti Bratina, violina; Gea Pantner Volfand, viola; Zoran Bičanin, violončelo

Mojca Fortin, violina
Beti Bratina, violina
Gea Pantner Volfand, viola
Zoran Bičanin, violončelo


Spored:
Matija Krečič:
Sotto voce (krstna izvedba)

Joseph Haydn:
Godalni kvartet v Es-duru, op. 33, št. 2 »Šala«
Allegro moderato
Scherzo – Allegro
Largo e sostenuto
Finale – Presto

Anton Webern:
Počasni stavek

***

Johannes Brahms:
Godalni kvartet v B-duru, op. 67
Vivace
Andante
Agitato (Allegretto non troppo)
Poco allegretto con variazioni


V zasedbi godalnega kvarteta skladatelji že dolgo in vedno znova odkrivajo učinkovit medij za podajanje mnogoterih kompozicijskih idej. To velja tudi za sodobnega slovenskega skladatelja in violinista Matijo Krečiča (1988), čigar skladba Sotto voce bo danes krstno izvedena. Skladatelj je svojo noviteto komentiral takole: »Skladba Sotto voce je polna občutij in podob, ki se izrisujejo v pritajeni glasnosti. Tako v njej ni glasnih dinamičnih ne dramaturških ekstremov. Vseeno pa ne gre zgolj za “zvočne dogodke”, motivi so konkretni, med seboj se prepletajo, dopolnjujejo in razvijajo. Celotno kompozicijsko gradivo izhaja iz glavne teme, ki se razodene v samem zaključku skladbe. Godala se med seboj zvočno dopolnjujejo ter izkoriščajo lepote piana in pianissima, mehkobo in zračnost.« Dodal je še: »Pri komponiranju sem eksperiment potisnil v ozadje, saj mi je bila pomembnejša vsebina. Rdeča nit glasbe so barve, svetloba in mir.«

Rojstvo godalnega kvarteta sega v drugo polovico 18. stoletja, ko je poprej lahkotno in zabavno ljubiteljsko muziciranje komornih razsežnosti, imenovano divertimento, postopoma zamenjevala resnejša, vse bolj umetelna ter kompleksnejša glasbena zvrst izpod lokov standardiziranega sestava štirih godalcev. Zasluge za to gredo zlasti najstarejšemu izmed skladateljev t. i. prve dunajske šole, »očetu godalnega kvarteta« Josephu Haydnu (1732–1809). Ta si je s svojo ustvarjalno inventivnostjo zagotovil velik ugled med tedanjo glasbeno srenjo, sestavljeno večinoma iz premožnejših družin in posameznikov, ki so na svojih domovih redno gostili izvedbe najaktualnejših komornih stvaritev. In ravno v takšnem okolju so odzvanjali tudi Haydnovi Godalni kvarteti, op. 33.

Drugem godalnem kvartetu pričujoče zbirke močno izstopajo humorni glasbeni vložki, ki jih Haydn vnaša v do tedaj že dodobra izoblikovano glasbeno zvrst resne in estetsko kontemplativne narave, zaradi česar je skladba naslovljena Šala. Prvi stavek vsebuje za skladatelja značilno, izjemno ekonomično delo z glasbenim gradivom, saj celotni sonatni stavek izrašča iz izhodiščne melodične misli. Namesto pričakovanega menueta Haydn v drugem, plesnem stavku predstavi scherzo, ki ga poleg hitrejšega tempa zaznamuje veder in šaljiv značaj. V počasnem tretjem stavku pa skladatelj prestavlja ljubko »pastoralno« melodijo v variacijsko vse bolj pretanjeno zvočno okolje, v katerega mestoma odločno zarežejo »grozeči« akordi. Izrazito lahkoten karakter rondojskega finala krasi živahna melodija, ki se že sama po sebi s številnimi doslednimi ponovitvami izdaja za hudomušno. Toda tisto pravo potegavščino, ki je morala tedanje občinstvo resnično zabavati, presenečati ali celo spravljati v zadrego, pa skladatelj prihrani za sam zaključek skladbe!

Druga dunajska šola, formirana v zgodnjem 20. stoletju okoli idejnega vodje Arnolda Schönberga, je zavzeto stremela k logičnemu nadaljevanju in s tem k preseganju nemške romantične glasbe. Tako so skladatelji pogosto posegali po »klasičnih« oblikah in zasedbah, v katere so postavljali novo, atonalno glasbo. To velja tudi za kasnejši opus Antona Weberna (1883–1945), po katerem je skladatelj s svojimi kratkimi, prosojnimi in delikatnimi dvanajsttonskimi kompozicijami še posebej znan. Toda Webern ni od nekdaj ustvarjal v takšnem idiomu. V svoji mladosti je namreč napisal kar nekaj del, ki so še dodobra zasidrana v tonalnosti in se spogledujejo s poznoromantičnimi harmonskimi postopki, kot jih denimo najdemo v delih Gustava Mahlerja ali Richarda Straussa. Eno takih je Počasni stavek, ki je nastal leta 1905, ko je Webern s svojo ljubljeno sestrično in bodočo ženo Wilhelmine Mörtl počitnikoval v idiličnem in neokrnjenem avstrijskem gorskem svetu. Mladostna ljubezen do izbranke in prečudovite narave, ki ju je ob tem obdajala, se razdaja v izjemno lirični ter »strastni« zvočni podobi skladbe, ki je dosežena s skladateljevim prefinjenim polifonim vodilom.

Skladatelji druge dunajske šole so – kot romantičnega profeta kompozicijsko-tehničnega razvoja glasbe – močno cenili in poveličevali Johannesa Brahmsa (1833–1897). Ta je svoj Godalni kvartet v B-duru posvetil prijatelju in amaterskemu violončelistu Theodorju Wilhelmu Engelmannu. Ironično pa v kvartetu ne najdemo odsekov z izpostavljeno, kaj šele solistično vlogo violončela, kot si to na primer lasti viola v tretjem, ritmično razgibanem stavku. Skladba je nastala v času, ko se je Brahms vse intenzivneje posvečal pisanju velike Prve simfonije, in predstavlja nekakšen kompozicijski oddih, ki si ga je skladatelj privoščil za časa svojega letovanja v očarljivem nemškem mestecu Ziegelhausen. To se zrcali tudi v svetlem, razigranem in zgolj navidezno lahkotnem karakterju, ki zaznamuje zlasti zunanja dva stavka skladbe. V njiju pa je moč najti tudi vsebinsko povezavo, saj v tematske variacije zadnjega stavka nenapovedano »vdira« osnovni melodični material prvega stavka, s čimer Brahms zaokroži obširno skladbo v enovito celoto.

 

Komentarji | Število komentarjev: 0