Camille
Nakup Gallusova dvorana
Termini:
18. apr. 2018 20:00

20, 24, 28, 32, 16* EUR

Pri spletnem nakupu vstopnic za posamezne predstave prek www.cd-cc.si obiskovalcem nudimo 5% popust!

Pokroviteljica

NLB Vita, življenjska zavarovalnica, d.d. Ljubljana

Camille

Izjemna francoska pevka Camille je ravnokar prejela nagrado za najboljši glasbeni nastop leta 2017 v Franciji.

Po desetletju naših prizadevanj v Slovenijo končno prihaja mednarodna zvezda novega francoskega šansona in futurističnega popa. Po štirih uspešnih albumih in odmevnih, spektakularnih koncertih nam bo predstavila najnovejši projekt Ouï, v katerega je slikovito vpletla tudi izbor najboljših  prejšnjih pesmi. Pričakujemo lahko enkraten glasbeni performans, vreden pomnenja.

Mednarodno priznana in večkrat nagrajena vokalistka in skladateljica, ki jo poznamo tudi po sodelovanju z zasedbo Nouvelle Vague, je peti studijski album posnela v avignonskem samostanu La Chartreuse iz 14. stoletja. Na njem je zbrala ljudske napeve, hvalnice, balade, pop skladbe, uspavanke in dih jemajoče a cappella petje; pesmi poje v francoščini in angleščini.

 

»Vse mora skozi moje telo. Čutiti moram vibracije, zato nastopam bosonoga.« Camille

Spletna stran >>
Facebook >>
YouTube >>


Luxemburg je drago mesto, ki si ga v normalnih okoliščinah ne bi mogel privoščiti za obisk, še najmanj turistični obisk, vendar je tudi izrazito lepo mesto s prekrasnim starim delom, zgrajeno na posebni geografiji, ki okolici vtisne poseben pečat nenadnih vzpetin in dolin, veliko rastja, parkov in starih, srednjeveških struktur, od votlin in predorov do samostanov in drugih zgodovinskih stavb.

Lansko poletje sem po sezonah odsotnosti spet odšel tja na družinski obisk. Na popoldne svojega rojstnega dne sem se s hčerjo in očetom spuščal iz ene od utrdb na luxemburških vzpetinah, v urejenih parkih katere danes obratuje dom za ostarele občane, v dolino, skoraj kanjon, proti enemu centralnih delov starega mesta pod vzpetinami na vseh straneh. V Neumunster, turistično in sprehajalniško krasno destinacijo v izrazito zahodno evropsko urejenih kombinacijah starega in modernega, kamnite stare in novejše arhitekture, sprehajanih poti ob vodi, nepreštevilnih malih pivnic in prostorov v katerih se pogosto godejo manjši blues koncerti. Sredi Neumunstra stoji velika zgradba, samostan Abbaye De Neumunster, ki ga med drugim krasi tudi urejeno veliko dvorišče, na katerem mesto, posebno poleti, pogosto izvaja raznolike kulturne dogodke, koncerte in festivale v prav zares idiličnem staro-mestnem razpoloženju.

In ko sem se tisto popoldne spuščal proti samostanu v dolini, so me resnično presenetili zvoki, ki so se dvigali iz doline, očitno se je na dvorišču samostana pripravljala večerna prireditev, a zvoki na prvi vtis niso bili ravno pričakovani za dogodke v takšnem obsegu sredi mesa Luxemburg. Na peš poti v dolino sem seveda najprej začutil najbolj fizično dominantne, basovsko odmevajoče zvoke, vendar odsekane, kot bi nekdo preizkušal svoje segmente abstraktnih elektronskih kompozicij z elementi tribalističnih ritmičnih ekskurzov, kakršne danes poznamo s številnimi izvajalci bolj pustolovskih elektronskih plesnih glasb ... Vendar me je pogled na oder, ko sem po kakih petnajstih minutah končno tudi vstopil na dvorišče samostana, ki je veliko večino časa podnevi tudi odprto za javnost, precej presenetil. Vstopil sem namreč na tonsko vajo Camille z bendom. Očitno izredno motivirana in življenja polna figura Camille v dolgi zeleni obleki v sredini, okoli nje pa najprej nekaj spremljevalnih pevk in na straneh ter v ozadju zanimivo postavljena inštrumentalna zasedba nekaj različnih precej nestandardnih tolkal in elektronske, vendar v les odete klaviature. Skupinica na odru se je očitno zelo zabavala, Camille med njimi skoraj kot vzgojiteljica v vrtcu, ki z navdušenjem v očeh motivira otroke k aktivnosti, otroci pa ploskajo in skačejo, so navdušeni ... Prav zares nenavaden prizor, nasproten vtisu zdolgočasenega profesionalizma mnogih odrskih performejev. Preizkušali so svoje pol-koreografije, dekleta so si okoli vratu obesila bobne in se postavila v koračnico na mestu ... Z radostjo in skupinsko zagnanostjo so preizkušali oder in vzdušje na dvorišču samostana, res je bil tudi prelep sončen dan.

Morda sem že s svojim radovednim zanimanjem za zvoke, ki so prihajali iz samostana na naši peš poti navzdol povzročil, da je moja takrat petletna hči povsem obnemela ob dogajanju, ki smo ga zagledali ob vstopu na dvorišče, strašno jo je zanimalo tisto na odru ... Izrazito vokalna, dinamična glasba jo je nagovorila, zanimal jo je ples in prevzelo jo je očitno dobro počutje vseh na odru. Na dvorišču smo se usedli na kavo in sladoled, hči je svojega dedka prepričala, da sta se skupaj sprehodila med postavljene stole pod oder, da bi si vse skupaj ogledala od blizu, jaz pa sem med tem v miru, ob cigaretu, kavi in fini muziki premišljeval o tem, kako bi to zanimivo izvajalko, ki je vsaj na videz in po samih slišanih skladbah nisem poznal, morda lahko vključil tudi v program Radia Študent, kot tisti kvaliteten, robni pop evropske produkcije, ki včasih tako dobro funkcionira tudi v našem etru.

Ob odhodu, ko je skupinica zaključevala s tonsko vajo, smo šli na recepcijo samostana povprašat, kaj je pravzaprav to bilo, kakšen dogodek se obeta tisti večer in če je še mogoče pridobiti vstopnice, kajti izkušnja s tonske vaje mi je bila všeč, moja hči si je ob pobudi želela na koncert (koncerte primerne tudi zanjo pa vselej iščemo) in ob mojem posebnem dnevu se je zdel prijeten in primeren, skoraj kot ukrojen, izhod na večer te prijetne in lagodne glasbe, pod krasnim poletnim nebom, v samostanu v dolini v Nuemunstru.

A na koncu nismo šli. Dobrih 150 eurov za 4 ljudi je bilo vendarle veliko in preveč za takšno, takrat kljub prijetnosti, vseeno impulzivno in mimobežno idejo, pa izkušnja je bila že tako ali tako res prijetna točno taka kot je bila, morda bi dejanski koncert s publiko in gužvo in turisti vse skupaj celo pokvaril. A tudi zato me je toliko močneje razveselila novica, da Camille prihaja v Ljubljano. Tokrat bom šel in bom šel z družino in tudi hči gre z mano. Prepričan sem da jo bo Camille prikovala na stol. Ne bo prvič ...

 

Žiga Pucelj


 

Zgodil se je velik čudež: v Ljubljano, v Cankarja, prihaja 18. aprila francoska vila, driada, rusalka, nimfa, kaj nimfa, boginja Camille (Dalmais), velika pevka, kantavtorka, glasbenica, igralka, ustvarjalka, pesnica, avantgardistka, ki ob vsem eksperimentiranju s svojim neverjetnim glasom ne more ubežati prelepi glasbi nebesnih sfer, ta bosonoga plesalka, ki lahko v zanosu in brez pomoči odrske tehnike kakor da levitira, ta opojna lepotica, ki lahko poje tone med G#7 in C#8, a tega skoraj ne dela, no, razen v samoironičnem komadu Money Note:

https://tinyurl.com/CamilleMoneynote, kmalu po 3:00, a poslušajte celoto …

(Slišal sem tudi, da lahko poje tudi tone, ki so človeškemu ušesu neslišni, a tega praviloma ne počne, ker ne želi vznemirjati kužkov vsega sveta …)

In pri tem lahko lahko sama odpoje ne le solo, temveč tudi kompletno spremljavo k solu, kot recimo v pesmi Tout Dit: https://tinyurl.com/CamilleToutDit

Deset let sem željno, a doslej zaman spremljal itinerarije njenih turnej, ki so redke (zgolj za morda pol leta po izidu vsake od njenih petih konceptualnih cedejk) in omejene predvsem na Francijo, morda še frankofonske Belgijo, Švico, Kanado – zdaj pa ta čudež v Ljubljani, no lepa reč!

In še en čudežič – izbrskal sem poldrugo uro kompletnega koncerta iz turneje »OUÏ«, posnetega pred tedni v pariški Salle Pleyel, ki bo vsebinsko – ne pa doživetveno! – podoben tistemu, kar me bo poživilo v Ljubljani: https://tinyurl.com/Camille2018

Takoj zdajle si kupim osem kart za vso familijo!

Upam, da si izprosim tudi kak plakat, nazadnje pa od Camille še odtis njenega bosega stopala na plakatu …

 

Iz dnevnika Branka Gradišnika, 3. marca 2018


 

Komentarji | Število komentarjev: 2

Toril Moi | 14.04.2018

Politika spola / teksta

Kako bi se počutil gospod Gradišnik, če bi bilo v recenziji njegovega dela zapisano, da ne le, da je nagrajenec Prešernovega sklada in avtor mnogih literarnih besedil, temveč da je tudi zelo postaven in očarljiv, pravi spogledljivec? Ali pa bi se uvodni del spremne besede k njegovemu delu ukvarjal z njegovim videzom?


Toril Moi | 14.04.2018

Politika spola / teksta

Precej neprimerno se zdi, da se dosežke talentirane in uveljavljene ustvarjalke dandanes še vedno opisuje z izrazi kot so: opojna lepotica, nimfa, boginja in podobno. Kot da bi zato, ker je ženska, ob opisovanju njenega dela ne mogli mimo tega, da je ženska - in še več, kot da je ta ženstvenost pravzaprav edini dosežek in njeno delo obstaja le za to, da bi navduševalo in poživljalo željno moško občinstvo. Taka predstavitev ustvarjalke se mi zdi nadvse neprimerna. Kako bi se počutil gospod Gradišnik, če bi b