Trubadurji o ljubezni

26.04.2017 

V zadnjem tednu so se s pesmimi o ljubezni v Gallusovi dvorani predstavili eminentni moški vokali. Začelo se je s soul'n'blues mojstrom Gregoryjem Porterjem, ki ga je v Ljubljano drugič pripeljal moj kolega Bogdan Benigar. Prvič v okviru Jazz festivala Ljubljana v Križankah. Porter, pevec, ki nikoli ne sname svoje čepice z naušniki, niti kadar je najbolj vroče, visokorasel in krepak, nekdanji igralec ameriškega nogometa, je Bogdanu zaupal, da se je njegova veličastna kariera pravzaprav začela v Rusiji. Še preden je kdorkoli opazil njegov nadpovprečni talent, so ga slišali v Moskvi in se navdušili, sledilo je štirideset koncertov po ruskih mestih, kjer je spoznal tudi rusko mladenko, ki je pozneje postala (in ostala) njegova žena.

Porter se je lotil naporne evropske turneje, ki ga je precej izčrpala, zato je v Ljubljani prosil za dan oddiha, zaradi česar se ni mogel odzvati na novinarske pobude za intervjuje, sicer pa gre za izjemno skromnega in prav nič zvezdniškega ustvarjalca, ki je po koncertu podpisal več kot petsto zgoščenk. Porterja je preprosto čudovito slišati, njegova osrednja tema je ljubezen, veliko skladb je tudi nevsiljivo angažiranih. Vzbuja občutek, da poje z neverjetno lahkoto.

Pevec ljubezni je zagotovo tudi Lado Leskovar, ki je včeraj zvečer skupaj z gosti ravno tako kot Porter nastopil pred polno Gallusovo dvorano. S koncertom je Lado praznoval svoj 75. rojstni dan ter se sprehodil skozi bogato glasbeno in filmsko pot. Med izstopajočimi igralskimi dosežki je zagotovo film Isadora o sloviti ameriški plesalki Isadori Duncan, v katerem je nastopil kot partner Vanesse Redgrave.

Ustvarjalna pot Lada Leskovarja je odmevala po prostoru nekdanje Jugoslavije, njegov največji hit je Potraži me u predgrađu (Poišči me v predmestju), s katerim je leta 1964 nastopil na Opatijskem festivalu. Zato so včeraj skupaj z Ladom nastopili tudi gostje s Hrvaškega in Srbije. Dubrovniški trubadur Ibrica Jusić se je na odru pojavil s svojim psom, ki je njegov zvesti spremljevalec na nastopih. Buren aplavz je požel s pesmijo U svakom slučaju te volim (V vsakem primeru te ljubim). Jusića sem prvič slišala kot osemletna deklica v Dubrovniku. Na koncert nas je peljal oče, kar celo družino. To je bilo doživetje! Umetnik v Dubrovniku na skalinah res ne potrebuje kulis. Čaroben večer za vse življenje. Takrat mi je oče podaril ploščo z Jusićevim avtogramom, ki se je na našem skromnem družinskem gramofonu odvrtela tolikokrat, da je bil čez čas pevčev raskavi glas še komajda razpoznaven. Podobno navdušeno se je včeraj občinstvo odzvalo tudi na Bajago in pesem Zažmuri (Zapri oči). Iz sončnega Los Angelesa pa je Lada in obiskovalce koncerta pozdravil Rade Šerbedžija, ki je v ZDA na novem filmskem snemanju. Na stolu, obkrožen z velikanskimi kaktusi, ob kozarcu rdečega vina je Šerbedžija interpretiral priredbo pesmi Ne daj se Ines Arsena Dedića: »Ne daj se, Lado. Ne daj se godinama, moj Lado!« Kar je voščilo, ki v slovenščini pomeni, naj se Leskovar ne pusti obglodati zobu časa. Da je res tako, da vztraja in se preprosto ne da, je dokazal tudi njegov včerajšnji koncert.

Predvsem pri mladih piscih in komentatorjih ugotavljam, da ljubezenske teme v glasbi označujejo za patetične. Z vsakim letom življenja pa ugotovimo, da je ravno ljubezen tista, ki čisto edina nekaj šteje in nekaj velja.