Moji ljubimci, 2. del

Naslovna fotografija: Glasbenica Patti Smith na grobu Jeana Geneta v Maroku.
 

Iz oči v oči: Jean Genet

Včasih se zgodi, da gledaš gledališko predstavo v ponedeljek, v sredo pa se potem poskusiš spomniti, kje si bil in kaj si počel predvčerajšnjim. Včasih pa je čisto drugače. Predstava s teboj ostane več kot trideset let in zdi se ti, da bo v glavi obtičala do konca tvojega spomina. Da se je v možgane in misli zarezala kot rana.

Med takšna vseživljenjska doživetja pri meni sodita predstavi Balkon, prispodoba družbe kot perverznega bordela v režiji Janeza Pipana; uprizoritev je bila leta 1988 prvič odigrana v legendarni spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča. Pa tudi Služkinji v režiji Damirja Zlatarja Freya leto za tem. Predstavo so ravno tako igrali v kleti, in sicer na Biotehniški fakulteti, ki je bila takrat na Kopitarjevi ulici, se pravi nasproti ljubljanskega Lutkovnega gledališča. Obe predstavi sta zgodovinska umetniška dosežka. Za obe je zaslužen tudi Jean Genet, francoski pisatelj in dramatik, sveti Genet, komedijant in mučenec, kot je ga v slovitem eseju poimenoval Jean Paul Sartre.


Doživetja v zaprašenih kleteh


V življenju sem se nagledala takšnega in drugačnega gledališča v najrazličnejših dvoranah sveta. Videla sem čudesa vseh vrst. Sedela sem med občinstvom v smokingih in med damami z briljantnimi uhani, ampak najboljše stvari so se mi v resnici zgodile v mračnih kleteh, kjer so nastale nepozabne čarovnije.

Tisti večer v kleti Biotehniške fakultete, ki je majhen in zanemarjen prostor prijazno odstopila neinstucionalni gledališki skupini Koreodrama, ki jo je vodil Damir Zlatar Frey, je bil veličasten. Spomnim se, kako mi je srce začelo močneje utripati že, ko sem se po s svečami osvetljenih stopnicah spuščala v podzemlje. V kletnem prostoru nas zagotovo ni bilo več kot trideset. Stisnili smo se drug ob drugega, vohali smo slamo, prah, plesnobo, vlago. In potem se je prižgalo tistih nekaj ubogih reflektorjev, ki jih je takrat premogla Koreodrama, nekatere je z lastno plačo, ki jo je dobila v Slovenskem mladinskem gledališču, kupovala igralka Alja Tkačev, sem ugotovila nekaj let pozneje, ko sem brskala po košari, v kateri je bil shranjen zaprašen arhiv gledališča Koreodrama Ljubljana.
 
 

Na odru so se pojavili Srečo Špik v nekakšnem pomečkanem damskem klobuku, pod njim pa robat moški obraz z brki in brado. Špik je igral Gospo. Na oder se je spustil po razmajani lestvi, vsaj tako se mi zdi, iz nekakšnega gnezda ali luknje, natlačene s slamo, nekje pod stropom. Poleg njega sta se pojavila koščeni Alojz Svete, eterična, bleda prikazen v beli spalni srajci v vlogi služkinje Claire, zraven pa Aleš Valič kot služkinja Solange z žametnim glasom. Svete je kasneje povsen zasluženo kot še zelo mlad igralec prejel celo vrsto nagrad, tako na Borštnikovem srečanju kot na gledališkem festival MESS v Sarajevu. Bil je kot krhka, ampak trdovratna, neupogljiva travna bilka. Špik se je seveda, kot narekuje Genetova drama, pojavil le občasno, saj Gospa odhaja na sodišče, ker se je njen mož znašel v ječi, ampak Claire in Solange sta, ko sta bili sami, uprizarjali pravi peklenski ples. Pretvarjali sta se, da sta Gospa. Pretvarjali sta se, da bosta Gospo ubili. Oblačili sta se v njene obleke in se dišavili z njenim parfumom. Kakšna ekstaza občudovanja in sovraštva! Divje, noro, neponovljivo. Do konca. Poblaznelo.


Jean Genet in škatlica cigaret Gitanes

Genetovi Služkinji sta briljantna drama. Klasika. Odlične vloge za moške ali za ženske, kot se komu zdi. Jean Genet je vedno protestiral pred premierami svojih dram, nikoli ni bil niti približno zadovoljen s tem, kar so počeli režiserji. Včasih mu je protestni prihod na premiero morala preprečiti celo policija. Zdelo pa se mi je, da bi bil s Služkinjami v Koreodrami zagotovo zadovoljen. Frey za razumevanje Geneta ni potreboval ne filozofov in ne dramaturgov. Med Genetovim divjim življenjem in njegovim lastnim je bilo toliko stičnih točk, da je tudi sam odlično razumel “gledališče sovraštva”.

Ne vem, če je res, ampak takrat se je govorilo, da je Koreodrama Genetovim dedičem poslala prošnjo za uprizarjanje drame, mogoče je šlo za Služkinji ali potem za Poostreni nadzor, in menda so napisali, da nimajo denarja za odkup avtorskih pravic. Genetovi dediči, bilo je kakšna tri leta po dramatikovi smrti, naj bi jim odpisali, da je Genet v oporoki predvidel tudi takšne primere. Računal je na to, da bodo njegove drame hotele uprizarjati tudi gledališke skupine brez denarja. Sporočili so, da bo zadoščalo, če na dan premiere na njihov račun nakažejo znesek, za katerega je na ta dan mogoče kupiti škatlico cigaret Gitanes, ki so vse življenje spremljale verižnega kadilca Geneta. Kot sem zapisala, ne vem, če je res, se je pa o tem govorilo in se še vedno prekleto dobro sliši.
 

Jean Genet – tat, prostitut, dezerter, homoseksualec, literarni klasik

Življenje Jeana Geneta je bilo razburljivo. Oče neznan, mati pa prostitutka ali guvernanta, viri so različni, življenje pri rejnikih, po prevzgojnih zavodih, prvič obsojen tatvine pri rosnih desetih, še več tatvin, življenje po zaporih, grožnja z dosmrtno ječo, vojska, dezerterstvo, prostitucija, samomor dolgoletnega partnerja, poskus samomora, krize identitete, politični angažma v gibanju za Palestino in sodelovanje s Črnimi panterji, svetovna literarna slava, občudovanje občinstev, bralcev, kritikov, intelektualcev. Vihar v mislih, vihar v glavi, vihar v srcu.

Če danes odmislimo vse to, kaj ostane? Romani in drame. Še vedno briljantni, inteligentni, zastrašujoči, bravurozni.

Jeana Geneta je portretiral tudi sloviti Cartier-Bresson. Zazrli se mu bomo v oči. Iz oči v oči je razstava fotografskih portretov, ki jo bomo odprli 22. septembra.

Se nadaljuje ...

Uršula Cetinski

Značke
Najbolj brano

Aleksandar Hemon: "Ne vem, ali mladim lahko pomagajo generacije, ki so jim uničile svet"

6. oktober je svetovni dan cerebralne paralize

Pogovor s sopranistko Emily Pogorelc

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI