Meje telesa

30. 11. 2018

V Cankarjevem domu trenutno poteka pomembna mednarodna konferenca EPH (Evropska konferenca o javnem zdravju), na kateri je bilo včeraj približno 1650 delegatov iz petinšestdesetih držav, največ iz sosednje Italije.

Včeraj so udeležence na otvoritveni slovesnosti v Gallusovi dvorani nagovorili Vytenis Andriukaitis, evropski komisar za zdravje, Violeta Bulc, komisarka za promet, minister za zdravje Samo Fakin, uvodoma pa je nastopil Tomo Križnar.

Tomo Križnar je udeležence konference seznanil s fotografijami in videoposnetkom srečanj s prebivalci Nubskih gora, ki jih poleg lakote, vojne, pomanjkanja pitne vode in zdravstvene oskrbe pesti tudi gobavost. Posnetki so grozljivi. Križnar in soproga Bojana, s katero sta obiskala obolele, menita, da so ljudje, ki gnijejo pri živem telesu in jim prav nihče ne pomaga, pravzaprav metafora moralne gnilobe bolj razvitih družb, ki se osredotočajo zlasti na lastno blaginjo, medtem ko jih stanje na ogroženih območjih sveta ne gane prav dosti.

Ljudje (homo sapiens), ki trenutno naseljujemo zemljo in smo pripadniki iste človeške vrste, izmed različnih sorodnih edine ohranjene na našem planetu, kot lepo piše tudi zgodovinar Harari v knjigi Sapiens, ki sem jo pravkar prebrala, vse človeške skupnosti očitno ne doživljamo kot svoje lastne, ampak razmišljamo v ožjih okvirih svoje družine, države, pri bolj globalnem in celovitem pogledu na razmere sveta pa se že zatakne.

Zelo zanimivo je bilo poslušati tudi oba evropska komisarja in ministra za zdravje. Evropski kriteriji kakovostnega in zdravega življenja se seveda močno razlikujejo od tega, s čimer se sooča denimo Afrika. K številnim boleznim prispevamo Evropejci kar sami; čeprav smo ozaveščeni, se očitno težko odrečemo slabim prehranjevalnim navadam, tobaku, alkoholu, mamilom, se tudi premalo gibljemo in podlegamo učinkovitim marketinškim strategijam, zaradi katerih se v našem telesu prepogosto znajde vse mogoče, kar najmanj potrebujemo, pri čemer kraljuje sladkana hrana.

Zanimivo je, da v Sloveniji kljub težavam javnega zdravstva na nekaterih področjih vendarle dosegamo zavidljive uspehe, predvsem v porodništvu oziroma rojstvih, ki so pri nas v primerjavi z drugimi državami sveta tako za novorojene kot za matere izjemno varna.

Konferenca seveda opozarja, da zdravo telo ni nekaj samoumevnega, temveč plod pametnega ravnanja s tem, kar nam je dano ob rojstvu, in pa seveda javnega sistema, ki nam bolj ali manj učinkovito pomaga odpravljati tegobe, nastale s staranjem.

Človeško telo je resnično osupljiv mehanizem. To dejstvo prihaja v ospredje tudi v umetnosti, predvsem v gledališču. Zadnje štiri dni letošnjega leta bomo na Gallusovem odru preživeli v družbi avstralske skupine Circa, ki nas bo obiskala s predstavo Ta čudovita bitja (Humans).

Avstralci, ki prihajajo iz Brisbana, so svoje predstave odigrali v devetintridesetih državah sveta in navdušili več kot milijon obiskovalcev. V Sloveniji nam bodo sapo vzeli prvič. Njihova predstava je v resnici vrhunsko skoreografirana, drzna akrobatika in gimnastika. Figure, ki jih izvajajo skorajda brez kakršnihkoli pomagal ali rekvizitov, kritiki označujejo za »poezijo v gibanju«. So neverjetno pogumna združba atletov, in čeprav racionalno vemo, da naše telo seveda ima svoje gravitacijske in druge omejitve, med ogledom predstave dobimo občutek, kot da človeško telo zmore prav vse.

Vem, da tistega, česar ne poznamo in ne izkusimo, niti ne pogrešamo. Toda tisti, ki si bodo predstavo ogledali, bodo Cankarjev dom zapustili z občutkom, da bi resnično veliko zamudili, če se ne bi odločili zanjo.

 

Najbolj brano

Alma Karlin – drobna po postavi, mogočna po dejanjih

Liffe: Tomassove rane

Spremenjena ureditev vhodov 14. in 15. novembra

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI