Ljudje iz Maribora

23.03.2018

Zaključili smo Festival dokumentarnega filma. Pa je za nami! Ekipa iz Cankarjevega doma, ki ga je pripravljala, ima za seboj spet lep uspeh! Zmaga je pripadla dokumentarcu O očetih in sinovih Talala Derkija, ki ga je v Berlinu živeči režiser posnel v domači Siriji. Zadnji film festivala, ki smo ga odvrteli v sredo, je bil poljski dokumentarec Najgrši avto na svetu režiserja Grzegorza Szczepaniaka, komična filmska pripoved o Bogdanu, lastniku popolnoma razmajanega petdesetletnega warburga, za katerega je prejel številne trofeje kot najgrši avto na svetu. Čeprav je warburg res vse prej kot lepotec, je neznansko simpatičen avto, takšna pa sta tudi njegov lastnik in njegova 94-letna mati, ki jo sin s to avtomobilsko razvalino pelje v Nemčijo, kjer je sedaj priletna mati v mladosti prisilno delala v eni od tovarn. Najgrši avto na svetu je prav prisrčen road movie, pa ne toliko pripoved o avtomobilu in potovanju kot o povezanosti med materjo in sinom. O njuni medsebojni naklonjenosti in prisrčnosti. Vsak dan se nam na delovnem mestu, pa prek medijev – tudi takrat, ko bi radi imeli mir – vsiljujejo neskončne zgodbe o boju za oblast, pa o vzponih in predvsem padcih ljudi, podjetij, organizacij in držav. Pa kar naprej neskončne zgodbe o denarju in propadlih investicijah. Zgodb o srčnosti res ni veliko. Ta pa je točno takšna.
Zaključili smo Festival dokumentarnega filma. Pa je za nami! Ekipa iz Cankarjevega doma, ki ga je pripravljala, ima za seboj spet lep uspeh! Zmaga je pripadla dokumentarcu O očetih in sinovih Talala Derkija, ki ga je v Berlinu živeči režiser posnel v domači Siriji. Zadnji film festivala, ki smo ga odvrteli v sredo, je bil poljski dokumentarec Najgrši avto na svetu režiserja Grzegorza Szczepaniaka, komična filmska pripoved o Bogdanu, lastniku popolnoma razmajanega petdesetletnega warburga, za katerega je prejel številne trofeje kot najgrši avto na svetu. Čeprav je warburg res vse prej kot lepotec, je neznansko simpatičen avto, takšna pa sta tudi njegov lastnik in njegova 94-letna mati, ki jo sin s to avtomobilsko razvalino pelje v Nemčijo, kjer je sedaj priletna mati v mladosti prisilno delala v eni od tovarn. Najgrši avto na svetu je prav prisrčen road movie, pa ne toliko pripoved o avtomobilu in potovanju kot o povezanosti med materjo in sinom. O njuni medsebojni naklonjenosti in prisrčnosti. Vsak dan se nam na delovnem mestu, pa prek medijev – tudi takrat, ko bi radi imeli mir – vsiljujejo neskončne zgodbe o boju za oblast, pa o vzponih in predvsem padcih ljudi, podjetij, organizacij in držav. Pa kar naprej neskončne zgodbe o denarju in propadlih investicijah. Zgodb o srčnosti res ni veliko. Ta pa je točno takšna.

Poleg dokumentarcev sta v okviru festivala močno odmevala tudi okrogla miza Ženske v filmskem sektorju: vprašanje spola in pa Motovilin strokovni MEDIA seminar, ki je slovenskim filmskim ustvarjalcem v pomoč pri pridobivanju evropskih sredstev.

Trenutno s kolegi pripravljamo naš januarski program in tokrat bo v ospredju 100. obletnica SNG Maribor, se pravi pomembna obletnica delovanja tega zavoda kot profesionalne hiše odrskih umetnosti. SNG Maribor pod eno streho združuje balet, ki ga je mednarodno močno uveljavil Edward Clug, pa opero in dramo. V petek sva si s kolegico Ingrid Gortan v Stari dvorani SNG Maribor ogledali Sofoklejevega Ojdipa v Kolonu v režiji Diega de Brea, enega od meni najljubših režiserjev, ki pa ga obožujejo tudi gledališki igralci. Pri delu z njimi namreč brezkompromisno žrtvuje vse atome svoje ustvarjalne duše, pa tudi bogatega intelekta, ki se napaja tako pri bogatem poznavanju odrske umetnosti kot tudi v vizualnih umetnostih in literaturi, kar je za režiserja zadetek v polno. Predstava je res dobra, Branko Šturbej je kot Ojdip odličen; komaj čakam, da jo bomo uprizorili tudi pred ljubljanskim občinstvom.

Da bi se malo bolje vživela v štajersko mentaliteto, sem si privoščila knjigo Ljudje iz Maribora izpod peresa najbolj duhovitega Slovenca Toneta Partljiča, ki je seveda tu in tam pošteno duhovita, hkrati pa izjemno presunljiva. Orisuje življenje mariborskih posebnežev ali pa popolnoma običajnih ljudi, za katere nikoli ne bi pomislili, da v sebi skrivajo zelo nenavadne in razburljive zgodbe. Očitno ima vsakdo v sebi tako vojno in mir kot zločin in kazen. Najbolj me je presunila zgodba o čistkah na mariborskem učiteljišču, kjer je leta 1952 ravnateljica iz šole izključila dijake, ki zaradi nedolžnih malenkosti, kot je recimo birmanska sveta podobica na verižici, niso ustrezali njenim političnim idealom. Samo predstavljamo si lahko, koliko mladih življenj se je obrnilo na glavo, koliko joka, bolečine in strahu skriva ta pretresljiva zgodba.

Danes zvečer pa koncert Mlade nemške filharmonije v okviru Zlatega abonmaja in veselo pričakovanje gostovanja Sydney Dance Company 7. aprila.