Liffe: Tomassove rane

Pa smo. V sredo smo splovili našo ladjo, ki ji pravimo Liffe. Na njo se bodo do konca plovbe vkrcali tisoči ljubitelji umetniškega filma, pa še tona sočnih jabolk bo zraven. Plovba bo burna, morje bo razburkano zaradi neverjetnih zgodb, ki jih bomo doživljali na filmskih platnih v naši hiši, pa v različnih ljubljanskih kinematografih, tudi v Mariboru, Celju in Novem mestu.

Ker je bila otvoritev v sredo jubilejna, trideseta po vrsti, je bilo napetosti, vznemirjenja in adrenalina nekoliko več kot običajno. Tudi zato ker smo se razveselili, da bosta z nami predsednik države Borut Pahor, ki je tudi častni pokrovitelj 30. Liffa, in režiser otvoritvenega filma Abel Ferrara.

Na uvodnem dogodku smo se najprej razveselili zahvale, ki smo jo prejeli od predsednika Pahorja. Bili smo več kot prijetno presenečeni, saj je nismo pričakovali, in tudi počaščeni, saj je Liffe že dobra tri desetletja res praznik umetniškega filma za vso državo. Dogodki, pri katerih ni v ospredju zabava, ampak užitek ob srečevanjih z umetnostjo, so v Sloveniji sicer pogosto prezrti. No, tokrat ni bilo tako!
 

Režiser Abel Ferrara je pripotoval iz Italije, ki je po tem, ko je zapustil ZDA, njegov novi dom. Tommaso je Ferrarova avtobiografska izpoved, zelo intimen vpogled v njegov rimski dom. Film je namreč posnet kar v njegovem domačem stanovanju, filmsko ženo igra Cristina Chiriac, ki je Ferrarova soproga tudi v resničnem življenju, njuno filmsko hčerko pa upodablja svetlolasi sladkorček, Anna Ferrara, ki je tudi v resnici hči Chiriacove in Ferrare.

Ferrara ne igra samega sebe, ampak ga filmsko upodablja Willem Defoe, ki mu je zaupal že vlogo Pasolinija. Defoe je izvrsten, česarkoli se loti. Ko igra, imam občutek, da gledam dokumentarec. Pri srcu mi je tudi zato, ker je gledališki človek. Dolga leta je igral pri sloviti newyorški gledališki skupini, ki jo je soustanovila in vodila režiserka Elizabeth LeCompte. The Wooster Group pa je vplivala na razvoj gledališča vsega sveta.

Film Tommaso nas sooča z duševnimi ranami glavnega junaka, povezanimi z ljubosumjem in odrekanjem najrazličnejšim opiatom, s katerimi je bil zasvojen. Prizori iz vsakdanjega življenja se prepletajo z vsemi mogočimi blodnjami. Ampak tisto, kar se me je najbolj dotaknilo, je Tommasova osamljenost. Njegova neznosna želja po bližini, ki je tako silovita, da postaja za njegove najbližje pravzaprav zelo odbijajoča. Tommaso je vodnjak brez dna. Ostal bo žejen, četudi vase posrka vso vodo sveta.

Mnenja o filmu so bila zelo različna. Nekdo mi je rekel, da je režiser res pretiraval, ko je v enem od zadnjih kadrov Tommasa pribil na križ, z mobilnimi telefoni pa mimoidoči fotografirajo to žalostno podobo na križ razpetega. Meni pa se je zdelo, da gre za pravo prispodobo današnjega življenja in sveta.
 

No, Abel Ferrara je danes zapustil Ljubljano. Kaj mu je bilo pri nas všeč? Nabor filmov 30. Liffa. Pa skupina Silence, ki je nastopila na prireditvi ob odprtju. Čudil se je, kako to, da jih še ne pozna. Pa meso, ki ga je jedel v bližnji restavraciji. Povedal je, da tudi kot vnuk mesarja še nikoli ni poskusil česa tako slastno pripravljenega.

Uršula Cetinski

Značke
Najbolj brano

Razmišljanje v množini

Ivica Buljan: Poigravanje z nepredvidljivim

Alma Karlin – drobna po postavi, mogočna po dejanjih

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI