Andrea Holzherr, Nina Pirnat Spahić in Uršula Cetinski na otvoritvi razstave Roberta Cape. Foto: Iztok Dimc

Kapo dol pred Capo!

07.04.2017 

V sredo zvečer je bilo zelo slovesno. Odprli smo razstavo enega izmed najvidnejših vojnih fotoreporterjev v zgodovini fotografije Roberta Cape, ustanovitelja agencije Magnum, ki letos praznuje 70. obletnico obstoja. Rodil se je v Budimpešti leta 1913 kot Endre Erno Friedman. Njegovo življenje se je prezgodaj končalo leta 1954, ko je umrl za posledicami poškodb ob eksploziji protipehotne mine, in sicer v Thai Binhu v Vietnamu. Mednarodno se je uveljavil v 30-ih letih prejšnjega stoletja kot poročevalec iz Španije, od koder je poročal za različne časopise, med njegove najbolj znane posnetke pa sodijo fotografije zavezniškega izkrcanja v Normandiji. Človek z levjim srcem, bi lahko rekli.

Na naši otvoritvi je zgodovino agencije Magnum orisala Andrea Holzherr, direktorica globalnega razstavnega programa Magnum Photos iz Pariza, razstavo pa je odprl doajen slovenskega fotožurnalizma Joco Žnidaršič, ki nas je je nagovoril takole:

Nikoli si nisem predstavljal, da bo moje občudovanje gospoda Roberta Cape poplačano s tem, da lahko nocoj odprem njegovo retrospektivno razstavo v Ljubljani!

Še v študentskih letih – v časih nepozabnega Šolta – sem kot nekaj nedosegljivega gledal njegove fotografije, ki jih je objavljala revija Life, še posebej vojne fotografije. Hitro sem tudi pri svojem delu občutil, kaj je hotel povedati s svojo znano trditvijo, da dokumentarna fotografija ne more biti res dobra, če fotograf ni bil dovolj blizu tistemu, kar je slikal. Skratka torej , če ni bil dovolj pogumen in hkrati iznajdljiv.

Časi analognih fotoaparatov so od nas zahtevali, da smo poleg očesa in iskanja prizorov, absolutno uveljavljali svoje obrtno znanje in ga preverjali pri vsakem pritisku na sprožilec. Danes je to znanje zamenjala vrhunska tehnologija, ki pa žal kljub neštetim posnetkom sama ne zadošča za dobro fotografijo

Z Robertom Capo slovenski fotografi ne govorimo iste materinščine, govorimo pa isti jezik, ki ga razume vsak človek – jezik podob. In če je on slikal velike vojne, slovenski fotografi niso zaostajali v našem malem svetu: na primer Jože Petek s svojimi podobami epopeje XIV. divizije ter drugi znani in manj znani avtorji, ki so posneli enako močne vojne fotografije

Naš mlajši rod fotografov je z visokim znanjem in umetniškim očesom ter srčnostjo zabeležil slovensko desetdnevno vojno, kot smo lahko videli na bogati razstavi v Muzeju novejše zgodovine. Slovenski fotografi so podpisani tudi pod pretresljive podobe sodobnih vojn v tujih deželah, pod prizore nečloveških stisk beguncev, nagrajevani s številnimi priznanji, med drugim lani tudi s Pulitzerjevo nagrado, dvema World Pressoma … In če se je Capa družil s Hemingwayem, Picassom in drugimi slavnimi imeni, smo mi imeli priložnost fotografirati za naš prostor enakovredne osebnosti; npr. od Kocbeka, Pavčka, Jakca, Mušiča do mlajših svetovno znanih umetnikov.

Z mirno vestjo pa lahko danes rečem, da smo vsi fotoreporterji, tako kot Capa, z ujetimi trenutki in njihovo zamrznitvijo uspeli, da naš čas ne bi odtekel brez sledu in brez spomina.

Ogled izjemne razstave potrjujejo zaključne besede Joca Žnidaršiča: »Kapo dol pred Capo!«
 


Nepozaben uvod v ta teden je bilo tudi nedeljsko gostovanje Budimpeškega festivalskega orkestra pod dirigentskim vodstvom Ivana Fischerja, ki je navdušil tudi s tem, da je občinstvo nagovoril v fonetično brezhibni slovenščini. Lisztovi Madžarski simfoniji št. 1 in njegovem Koncertu za klavir in orkester št. 2 v A-duru je sledila Straussova simfonična pesnitev Tako je govoril Zaratustra, pri kateri ne gre drugače, kot da se nanjo odzovemo z vsem telesom, po katerem nam gomazi od vzvišenih občutkov. Orkester sta spremljala pianist Dejan Lazić in Oszkár Ökrös na cimbalah. Od zlatega abonmaja v te sezoni nam je preostal le Filharmonični orkester iz Novosibirska, ki ga pričakujemo 19. maja.
 

Značke
Najbolj brano

Restavrirane velike tapiserije umetnikov nekdanje skupne države (zasnovane in izdelane posebej za Cankarjev dom med letoma 1979 in 1980) znova na stenah Velike sprejemne dvorane

Prešernov dan v Cankarjevem domu

2020

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI