Maestro Gintaras Rinčevisius je dirigiral zadnji koncert letošnjega Zlatega abonmaja. Na fotografiji z I. Gortan in U. Cetinski. (foto: arhiv CD)

Človečnost v objektivu

29.05.2017


Že nekaj časa nisem na teh straneh prav ničesar objavila. Maj je divjal mimo kot nekakšen kreativen orkan. Zgodilo se je toliko, da se misli niso imele časa ustaviti in urediti. Doživeli smo koncert Filharmoničnega orkestra iz Novosibirska, zadnjega v sklopu Zlatega abonmaja. Doživeli smo tudi gostovanje SNG Maribor s koreografijami Carmen, Favn in Bolero, s katerimi smo zaključili abonma Veličastnih 7

Vpis novih abonmajev za prijatelje glasbe (Zlati in Srebrni) kot tudi za privržence odrskih, predvsem plesnih umetnosti (Veličastnih 7) že poteka.

10.maja 2017 smo pripravili že tradicionalno proslavo ob Cankarjevem rojstnem dnevu. Za izjemno glasbeno doživetje je poskrbel Janež Škof, Cankarjevo pesem Srečala sva se na cesti pa smo doživeli v različnih jezikih sveta, tudi v japonščini in arabščini. Precejšnja množica, ki smo jo privabili pred Cankarjev spomenik, se je strinjala, da je bil dogodek naravnost ganljiv.

Podobno ganljivo je bilo tudi včeraj zvečer na pogovoru o vojnem poročevalstvu v našem Klubu CD, ki smo ga ob razstavi Roberta Cape pripravili skupaj z Matejem Leskovškom kot predtakt v razstavo Slovenia Press Photo. Pogovor, ki ga je usmerjal Ali Žerdin, urednik Delove Sobotne priloge, je razkril življenjske nazore in doživetja pomembnih slovenskih vojnih poročevalcev in fotoreporterjev. Njegovi gosti so bili: Ervin Hladnik Milharčič (Dnevnik), Matic Zorman (svobodni fotograf), Jure Eržen (Delo), Matej Leskovšek (Thomson Reuters), Boštjan Slatenšek (svobodni novinar in fotoreporter), Vili Einspieler (Delo) in Toni Lombar (Delo). Ta četrtek in petek se pogovori na temo vojnega poročevalstva v Cankarjevem domu nadaljujejo v družbi kanadskega profesorja psihiatrije Anthonyja Feinsteina in jih zares močno priporočam.

Slovenski vojni poročevalci in fotoreporterji se na krizna žarišča pogosto odpravljajo slabše opremljeni od nekaterih kolegov iz drugih držav sveta, tudi kadar za njimi stojijo medijske hiše. Zakaj gredo na območja kaosa in trpljenja ter surovosti in smrti? Da bi nam omogočili vpogled v razmere, pred katerimi bi si najraje zatisnili oči. Včasih njihove podobe in besede spremenijo tudi politične odločitve in ravnanje ter s tem tok zgodovine. Na območjih, na katerih vse druge zvoke življenja preglasi rožljanje orožja, pravzaprav iščejo človečnost, ki jo je mogoče najti tudi tam, kjer bi bila lahko do konca poteptana. Njihove besede so me vrnile v čas sarajevskega obleganja; v tem mestu sem preživela teden dni in okusila vojno, njen obraz groze ter hkrati človeške bližine in solidarnosti, ki se vzpostavi med ljudmi, ko padejo maske medčloveškega prenarejanja, s katerim smo nasičeni v miru. Kakšen paradoks. Strinjam se z gosti včerajšnjega pogovora in jim verjamem: njihov poklic je hkrati poslanstvo, ki se mu človek preda, če ima rad ljudi in življenje. Včeraj me je pogovor v resnici »resetiral«. Trenutno se mi zdi, da bolje ločim med bistvenim in postranskim.

Značke
Najbolj brano

Restavrirane velike tapiserije umetnikov nekdanje skupne države (zasnovane in izdelane posebej za Cankarjev dom med letoma 1979 in 1980) znova na stenah Velike sprejemne dvorane

Prešernov dan v Cankarjevem domu

2020

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI