Tadej Vaukman

Odprtje: 3. sept. 2019 ob 13. uri.

Leta 2015 je Tadej Vaukman objavil svojo prvo foto knjigo Dick Skinners. V njej zbrane fotografije opisujejo avtorjevo mladostno iskanje in skrbno dokumentirajo subkulturo panka, ki je zaznamovala tudi njegov vizualni izraz.

Fotografije na tej razstavi so iz serije Grandheros*, ki so shranjene v Vaukmanovi drugi foto knjigi. V središču zanimanja je hiša njegovih starih staršev v Dravogradu, z vsemi posebnostmi in podrobnostmi, ki pričajo o njenih prebivalcih, njihovih odnosih, pričakovanjih in željah. Starejše fotografije, na katerih so njegovi starši, dedek in babica, spremljajo portreti teh ljudi danes in številni detajli notranje opreme. Oče se pojavi samo na treh. Kljub zelo osebni temi ostaja avtor vseskozi racionalno objektiven.
Neizprosna iskrenost teh podob nam razkrije našo resničnost. Namenoma malomarno kadriranje in iskanje majhnih, na videz nepomembnih motivov, ki jih prodorno fotografovo oko reši iz brezna nepomembnosti in povzdigne na piedestal umetniških del, pred nami razgali naše šibko življenje, ki temelji na pravilih lepega vedenja. Takšen brezkompromisni pristop je veliko pomembnejši za naš obstoj kot množica različnih selfijev z različnih delov sveta, ki jih vestno in vsakodnevno objavljamo na družbenih omrežjih.

V hiši starih staršev je Tadej Vaukman odraščal, potem ko sta se starša ločila. Kot verjetno številni med nami, saj so starši v službi in preobremenjeni z eksistencialnimi vprašanji ter razdvojeni med iskanjem identitete sebe in svojih otrok. Ker si v lovu za lastnimi nedoseženimi ambicijami preveč želijo, da bi otroci dosegli njihove cilje. In pri tem pozabijo, da čas otrokom teče veliko hitreje kot njim. Fotografije Tadeja Vaukmana so nam hitro všeč, saj ob njih podoživimo lastne spomine. Morda tudi zato, ker si končno nekdo drzne razgaliti in pokazati lastno podobo, ki je podoba nas vseh, in trenutke iz otroštva takšne, kot so: surove, kosmate, grde, plastične, vsakdanje. In to brez psihoanalitičnih interpretacij.

Osnovno abecedo fotografiranja danes osvojijo že otroci, ko dobijo svoj prvi telefon. Vse je zelo preprosto: najnovejša tehnologija ti pomaga narediti popolno fotografijo. Fotografija, kot literatura in film, ostaja na pripovedni ravni. Boljši motiv omogoči bolj sugestivno pripoved, posledično boljšo fotografijo. Številni fotografi se potem poženejo na lov za različnimi eksotičnimi prizorišči, ki jih premo sorazmerno zmanjkuje.

Morda se je Tadej Vaukman tudi zato obrnil vase in postal svoj lastni motiv. Ko se znebiš strahu pred lastno podobo, posledično izgubiš strah pred lastnimi skrivnostmi. Razgališ se pred samim seboj. Nič več ne vidiš sebe skozi oči drugih. Sprejmeš se takega, kot si. Ne slediš več njihovim idealom, si samo človek, bitje, ranljivo, nežno ali grobo do drugih. Ostane tvoja opna, ki je koža, na katero lahko pišeš in rišeš. Imaš spomine in čustva, starše in prijatelje, ki nekateri potem to niso več. Tadej Vaukman z avtoportretom, ki ga dojema širše, tudi kot fotografiranje lastne okolice in sorodnikov, portretira današnji svet morda najbolj pristno med vsemi. Avtoportreiranje je lahko terapevtsko dejanje, po drugi strani pa dela uslugo času, v katerem živi. Ustvarja spomin človeštva. Skozi lastno podobo.
                                                                                                                                                       
Jernej Kožar

Tadej Vaukman (1984) je neodvisni umetnik, fotograf in založnik. V svoji prevladujoče fotografski ustvarjalni praksi se pogosto poslužuje surove dokumentarne in ulične fotografije, s katero spremlja aktualno dogajanje z družbenega obrobja ter neolepšano podobo sveta tukaj in zdaj. Leta 2015 je objavil fotoknjigo Dick Skinners (Rostfrei Publishing, Ljubljana, 2015), ki avtobiografsko spremlja njegovo sobivanje v hibridni skejterski skupnosti. Leta 2018 pa je izšla foto knjiga Grandheros* (Rostfrei Publishing, Ljubljana, 2018). Živi in dela v Ljubljani.