Pretekli dogodek
25. sep. 2019 18:00

Rožančeva nagrada

Literarni večer z nominiranci in razglasitev nagrajenca
V sodelovanju z Društvom Marjana Rožanca

Luthrova bolezen je bila svoboda. In to svoboda, ki jo je prav on prvi zaslutil, razodel, svoboda Boga in svoboda človeka, ki je odslej zevala pred njim kot brezno neslutenih možnosti … Tudi Slovencem je ta svoboda še dosegljiva, dosegljiva kot zahrbtna bolezen, ki je včasih bolj zdravilna od samega zdravja.

Tako je v zbirki Evropa: Eseji in legende leta 1987 o svobodi človeka in naroda razmišljal eden največjih slovenskih esejistov Marjan Rožanc. Njegova misel nas v času, ko se spominjamo pomembne vloge protestantov za priključitev Prekmurja Sloveniji in ko obenem izkušamo popolno brezbrižje do vprašanj duhovne svobode posameznika in naroda, nagovarja, da o njej premišljujemo in spregovarjamo.
 
Po literarnem večeru bomo slovesno razglasili letošnjega nagrajenca za Rožančevo nagrado 2019.

 

 

 

Nominiranci 

Boštjan Narat
Podaja v prazno
Maribor: Založba Pivec, 2018

Eseji, zbrani v knjigi Boštjana Narata Podaja v prazno, so motivno in tematsko raznoliki. Njihov diapazon se razteza od pojavov športa, založništva, domoljubja, smrti in minljivosti do legend pop glasbe, birokratskega aparata, glasbene ustvarjalnosti ter refleksije o smislu in dometu literature. Vso to raznolikost združuje prepoznaven avtorjev duktus, dosleden miselni pristop, ki iz tematske razpršenosti prepričljivo ustvari enovito esejistično zbirko.
Logična struktura Naratove esejistične poetike je nekako taka: avtor izhaja iz anekdotičnega primera, nanj prilepi kirurško natančno sociološko ali filozofsko definicijo fenomena, ki se ga loteva, nato pa ob obogatitvi z osebno izkušnjo, ki je, tako kot se za pravi esej tudi spodobi, vedno prava pobudnica esejistično-refleksijskega izleta, obravnavani fenomen osvetli z nepričakovanega zornega kota, in sicer tako, da ga pred bralcem razgali v njegovi neponarejeni dejanskosti. To avtorju med drugim uspeva tudi zato, ker iz njegovih fenomenoloških opazovanj ni razvidna nikakršna vnaprejšnja tendenca, temveč se mu ob varovalki nenehne avtorefleksije stvari in dognanja nekako razgrinjajo sproti, nenačrtovano, spontano. Toda ta spontanost ni naivnost. Kopica aluzij in sklicev – odkritih in prikritih – kaže na avtorjevo široko filozofsko, literarno, teoretično razgledanost, ki pa ima bolj vlogo zanesljivega ozadja in ne duši inventivnosti njegovih esejističnih uvidov. Nasprotno, čeprav so Naratovi eseji miselno bogati, čeprav v njih ne manjka pretanjenih domislic, je avtorju uspelo najti komunikativen pristop (ta ni tudi brez leposlovnih odlik), ki nagovarja širše občinstvo.
Knjigo je izdala založba Pivec. Spremno besedo je prispeval Goran Vojnović, oblikoval pa jo je Ivian Kan Mujezinović. 


Luka Novak 
Polje gastronomije: od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij

Ljubljana: Totaliteta, 2019

Knjiga esejev Luke Novaka Polje gastronomije je prišla na naš trg kot nekaj z drugega planeta, prek prve izdaje v francoščini, ki pa je za slovenskega bralca na novo napisana, ne le prevedena. Kulinarika tako kot vsaka človeška »umetnost« (torej dejavnost, ki presega potrebe golega preživetja) sestavlja podobo bivanja tu in drugje, zdaj ali v preteklosti. Novak razmišlja o spremembah, ki so na Zahodu (v Evropi in Ameriki) sprožili globalizacijo na področju množičnega prehranjevanja. Kaj je povzročilo vrtinec poenotenja okusov, potreb, želja? Kaj lahko pričakujemo? Kdo se še zmore oklepati tradicije? Množično prehranjevanje, kioski, bistroji, verižne restavracije, že pripravljeni obroki nas tudi glede hrane že ukalupljajo v zemljane brez posebnosti. 
Vse kaže, da je – zgodovinsko gledano – polje gastronomije zamejeno z racionalizmom 19. stoletja, ki ga je po obdobju obeh svetovnih vojn zaznamoval eksistencializem, po padcu berlinskega zidu in vse do 11. septembra je prevladoval idealizem – optimistično iskanje novih poti in vzorcev, v novem tisočletju pa nam globalizacija ubija individualizem, osebne in narodne identitete in tudi željo po kakršnihkoli spremembah, ki pa jim v luči neizbežnega množičnega pri-od-pre-seljevanja ne bomo mogli uiti.
V knjigi Polje gastronomije je precej avtorefleksije, spominov na bivanje v drugih državah, primerjalnih ugotovitev in tudi duhovitih dovtipov, s čimer avtor knjigo odlepi od faktografskega sociološko-antropološkega razpravljanja in ji daje osebno esejistično noto, kakor da bi vabil na prijateljski klepet z obljubo, da bo beseda tekla o nečem, o čemer še nismo klepetali. V knjigi najdemo tudi avtorjeve fotografije, ki dokumentirajo razpon razvoja gastronomije v zadnjih štiridesetih letih. 
Knjigo je izdala založba Totaliteta, oblikoval jo je Domen Fras.



Marcel Štefančič, jr. 
Ivan Cankar: eseji o največjem

Ljubljana: UMco, 2018

Marcel Štefančič, jr. se je lotil Ivana Cankarja, »največjega«, slovenskega »Billyja the Kida«, ki je stresel Slovenijo »vsakič, ko je ustrelil«. Napisal je knjigo esejev o branju, o vrtanju po Cankarjevih delih, o svojem osebnem srečanju z opusom vrhunskega pisatelja (upošteva tudi korespondenco). Nameni se Cankarja prebrati od A do Ž, napove, da mu bo »skakal v besedo«, kar počne odločno, odkrito in neobremenjeno. Cankarja ugleda kot tujca in posebneža, ki ga v sto letih nismo bili zmožni vzljubiti, kaj šele dojeti. Navadno razvozlavamo sto let stare štrene, se kitimo zdaj z enim, zdaj z drugim citatom iz njegovih del, ki jih izbiramo slučajno ali po potrebi. Bralci Štefančičevih esejev se skupaj z avtorjem podajamo na pot odgovora na bistveno vprašanje, ki ga je Cankar sam zapisal v svojem prvem romanu, Tujci: »Popotnik sem, ki sem prišel k vam slučajno, samo prenočevat, čemu ste me zadrževali ter se obesili name?« To misel je Štefančič postavil na konec svoje knjige, kjer se zadihani ustavimo. Želimo se tudi sami nemudoma lotiti branja Cankarja od A do Ž, z novega zornega kota, po možnosti vsak s svojega. Ko bi le imeli tako vztrajnost in pogum, kot ju izkazuje Štefančič! 
Štefančič nas skozi Cankarjev opus vodi kakor po hudourniku ob hudi uri, noben kamen ne ostane suh, noben nepremakljiv. Vprašanja javnih in osebnih odnosov, vplivov okolja, zaznamovanosti, pa že mitske osebnosti: Kantor, mati, Jernej, ljubica, umetnik ... Štefančič se s Cankarjem spogleda neustrašno, vendar spoštljivo. Močno se upre na film, kar ne preseneča, saj je neprekosljiv poznavalec filmske produkcije. V Cankarjevem pisanju prepoznava vrhunsko sposobnost slikanja zgodb in izpisovanja podob. To, da je Cankar »mislil film«, preden je bil lahko kdaj v kinu, je Štefančičeva temeljna ugotovitev, ki jo izčrpno podpre v esejistično sproščenem in teoretično podprtem pisanju. Na police knjig o Cankarju, ki so se ob stoletnici še posebno šibile, nam dodaja knjigo, ki ne teži, temveč vabi na vandranje vagabunda z vagabundom, na pustolovsko branje o pisatelju, ki ga moramo začeti brez zadržkov občudovati. To je, skratka, resnično sveža knjiga esejev o Cankarju. 
Knjigo je izdala založba UMco, oblikoval jo je Žiga Valetič, fotografije na naslovnici in na začetkih poglavij so delo Boruta Krajnca. 

 

Urban Vovk
Kdo drug in kje drugje: eseji in razprave (2008–2018)

Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2019

Kdo drug in kje drugje je četrta esejistična knjiga Urbana Vovka. V njej je zbral eseje in razprave, ki jih je napisal (in delno že objavil) med letoma 2008 in 2018. To je desetletje, ki ga je na poseben način zaznamovalo, saj je v njem, kot pravi sam, »napisal zadnjo kritiko, odvodil zadnjo kritiško delavnico, izgubil vero v moč žive literarne besede in objavil leposlovni prvenec. Postal drug in se znašel drugje.« Knjiga ni nastala po nekem vnaprej določenem načrtu, temveč so vanjo uvrščene večinoma spremne besede k delom vidnejših slovenskih ustvarjalcev – od Rožanca in Debeljaka do Lainščka in Vojnovića – ali pa besedila, ki so bila objavljena v spletnem okolju, vendar zdaj tam (le zakaj?) niso več dostopna. Poleg tega je zanimiv Vovkov poskus »eko-obravnave« literarnega dela, v katerem se Filipčičevih Problemov ne loti s »svojimi« besedami, temveč z avtorjevimi lastnimi, ki jih torej reciklira, uporabi na novo in predvsem v novih kontekstih. 
Urban Vovk je navdušen in natančen bralec s širokim razgledom po sodobni (domači in tuji) literaturi. Svojo zavezanost literaturi, ki je v različnih oblikah in razsežnostih pravzaprav njegovo življenje, morda najpristneje pokaže v zadnjem delu knjige Kdo drug in kje drugje, ko na podlagi svojih dolgoletnih uredniških izkušenj ter izkušenj na področju promocije knjige in branja kritično pogleda na »stanje stvari« v današnji literaturi in vsem, kar je z njo povezano. Vovk seveda ni edini, ki v zadnjih letih opozarja bodisi na spremenjen položaj in celo izginjanje literarne kritike ali na množico morda usodnejših vprašanj, ki zadevajo celotno knjižno verigo od avtorja do bralca in so se odprla v času novih medijev in družbenih omrežij. Ni edini, nam pa o teh rečeh govori prepričljivo, iz prve roke, ne da bi bil pri tem lažno »objektiven«, kaj šele tendenciozen. Z bralcem v sebi in z drugim, ki jemlje v roke njegovo knjigo, ves čas sklepa zavezništvo, ko o »stvareh literature«, ki ga veselijo, žalostijo ali drugače vznemirjajo, govori naravnost in odkrito. Do točke, ko lahko bralec ob prebranem postavi svoj vprašaj ali klicaj. 
Knjigo je izdalo Literarno-umetniško društvo Literatura, oblikovala jo je Metka Žerovnik.



Uroš Zupan
Ene in drugi: (lepljenka)

Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2018

Uroš Zupan slovi kot pesnik, upravičeno in z razlogom, nekoliko v senci njegove poezije pa že leta ostaja njegova esejistika. Nominacija za Rožančevo nagrado je tako priznanje esejistu, ki tudi v nominirani knjigi Ene in drugi ne more in ne želi skriti dejstva, da je pesnik, ki bere poezijo in o njej piše z ljubeznijo. Toda v nominirani zbirki umetnik ne piše zgolj o poeziji, svojem raison d'être, ampak tudi o prozi in glasbi. 
Tako se zbirka po eni strani navezuje na njegove prejšnje zbirke, v katerih je večkrat ukradel pozabi pozabljene in odmaknjene svetove, zelo pogosto iz popularne kulture. Zato ne preseneča, da s samozavestjo zrelega ustvarjalca in s prostodušnostjo otroka v sebi piše o poeziji, prozi in glasbi, ki so ga sooblikovale, zelo mimogrede pa tudi o filmu in še čem. Njegova zbirka je tako poklon množični kulturi, predvsem pa poeziji. O njej pripoveduje spominsko, intimno, anekdotično, hkrati pa se ne ustraši performativnih izjav, ki v njegovem zapisu izzvenijo kot konstativi, kot dejstva na sebi.
Zato Ene in drugi ni zgolj dragocena pričevanjska knjiga o (samo)oblikovanju enega najbolj prepoznavnih pesnikov njegove generacije, ni zgolj pesnikovo (samo)razkritje, ampak tudi niz vznemirljivih intervencij. Za nameček avtor razvija svoj pripovedni slog, ki ga morda nekoliko dolguje Christianu Bobinu, enemu izmed množice junakov, ki se jih na prvi pogled dotakne mimogrede, a še kako prepričljivo in natančno vtke v svoj pripovedni in miselni tok. Skratka, čeprav avtor išče in najde izgubljeni čas, čeprav pove marsikaj o sebi, počne to z osupljivo navzočnostjo in lahkoto: v njegovi zbirki se vsa imena in literarna dela sestavljajo in sestavijo v vznemirljivo, enkratno in neponovljivo esejistično potovanje, katerega avtor je lahko samo pesnik, ki živi s poezijo in za poezijo.
Knjigo je izdalo Literarno-umetniško društvo Literatura, oblikovala jo je Metka Žerovnik.
 

Rožančeva nagrada

25. sep. 2019 18:00
Več terminov

Brezplačne vstopnice
Prosimo, da si v Informacijskem središču CD (podhod Maxija) zagotovite brezplačne vstopnice.

Ivanka

Ivanka

Ivanka
najboljša spremljevalka na prireditve.

Uršula Cetinski

Blog Uršule Cetinski

Generalna direktorica CD,
Uršula Cetinski,
svoje misli o prireditvah
in drugem aktualnem dogajanju
v CD in širše
strne v kratke zapise.

Vabljeni k branju.

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija: ENKI