Kons:o:vel

Predstava na novo osvetljuje pesniškega genija Srečka Kosovela in vizualizira njegovo umetnost, ki jo je pesnik dojemal kot sintezo »konsov«.

Čemu Kosovel v tem času? In to kot gledališka uprizoritev, z izvirnim in realnim dramskim besedilom = dramogramom Janeza Vrečka, njegovimi poslednjimi arheološkimi najdbami 22 let mladega pesnika, ki bi rad živel večno in ki ne more tišine doseči, njegovemu radikalnemu branju funkcije mišljenja pesmi in pesmi kot posebni operaciji resnice, pesnika, ki je zapisal, da je njegovo življenje slovensko, sodobno, evropsko, večno. In kot ima vsak svojega drugega, pekel, to so drugi, kot je imel Mozart svojega Salierija, Hamlet svojega Horatia (v obratni, a vseeno interpretacijski funkciji), je imel te(ga) tudi Srečko Kosovel … Kot na mnogih mestih svoje prelomne kosoveliane (Srečko Kosovel: Monografija) dokaže Janez Vrečko, je mož, ki je zaprl Kosovela v predal (1926–1967), docela dobro razumel, kaj je zaprl za javni prostor planetarnih razsežnosti, tako kot je to do smrtne izmučenosti neidentitetno skandiralo v Salieriju , ko je s presežnim užitkom govoril o svojem objektu – Mozartu …

Po predstavi bo sledil pogovor z ustvarjalci.

Sodelujejo: Aleš Valič, Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar
Pogovor bo vodil: Jure Longyka