Stendhalov sindrom

21.03.2017 

Ali veste, da obstaja psihosomatska bolezen, ki ji pravijo Stendhalov sindrom? Znaki te bolezni so povečan srčni utrip, zmedenost, halucinacije in podobno. Kaj jo povzroča? Preveč umetnosti. Pa tudi preveč lepote, ki jo posreduje umetnost. V zadnjem tednu dni sem doživela toliko vrhunskih umetniških dogodkov na kupu, da sem se resno ustrašila te bolezni. Bilo je namreč čisto noro.

Začelo se je s fenomenalnim koncertom Simfoničnega orkestra Frankfurtskega radia pod dirigentskim vodstvom Andrésa Orozco-Estrade, najprej Mendelssohn-Bartholdy, nato Mahler.

Nadaljevalo se je s Festivalom dokumentarnega filma. Kot uvod bistroumen dokumentarec Trst, Jugoslavija Alessia Bozzerja, ki je bil krstno predvajan najprej v Trstu, na našem festivalu pa prvič zunaj Italije. Vrnitev v čas SFRJ in nakupovalne mrzlice Jugoslovanov na tržaški tržnici Ponte Rosso, ki jo je vsako soboto obiskalo okoli sto tisoč kupcev. Malo tudi o rasizmu Tržačanov do jugoslovanskih kupcev, in šoku, ko se je množično nakupovanje z razpadom Jugoslavije končalo. Trgovci, ki so v tistih časih prodali po dvesto tisoč kavbojk letno, jih trenutno prodajo le še po štiri tisoč. Razlika je očitna. V soboto slavnostna premiera Dneva osvoboditve v režiji Mortena Traavika in Ugisa Olteja, ki nas skupaj z glasbeno skupino Laibach popelje v Severno Korejo, za katero se v skladu s pričakovanji izkaže, da gre v resnici za popolnoma specifično družbo brez globalizacijskih vplivov. Včeraj češki dokumentarec Normalen avtistični film Miroslava Janka, po filmu pogovor z dr. Marto Macedoni Lukšič o avtizmu; število diagnoz pri otrocih in najstnikih iz leta v leto narašča tako globalno kot tudi v Sloveniji. Dokumentarec spremlja različne otroke in najstnike s posebnimi potrebami in je dragocen zapis o drugačnosti, ki obogati vsakega gledalca, tudi tistega, ki se s fenomenom avtizma v življenju doslej še ni srečal.
 

V petek po vznemirljivem pričakovanju Händlova opera Julij Cezar v Egiptu. Prihod številčnega reškega ansambla, njegovo prvo gostovanje v tujini s to predstavo. Občinstvo navdušeno. Domiselna režija (Blažević in Frljić), ki se učinkovito poigrava z opernimi konvencijami, gibka predstava brez kančka okostenelosti. Popolnoma me je razorožila Diana Haller v vlogi Julija Cezarja, tako glasovno kot igralsko; iskrivo, drzno in humorno. Kakšno poigravanje s spolnimi stereotipi!

Včeraj nastop plesne skupine pod vodstvom koreografa Billa T. Jonesa iz New Yorka. Koreografija Igra in igra je dovršena, odlično se je odrezal tudi godalni kvartet Accademia. Ko se vrnem domov, izvem, da je umrla Trisha Brown, legenda ameriškega postmodernega plesa.

Festival dokumentarnega filma je na ogled le še danes in jutri, ko bomo podelili tudi nagrade. Kdor ne bo ujel še zadnjih projekcij, mu je lahko res žal!