Portret svobodnega človeka

18.09.2017 

V četrtek smo v novo sezono vstopili z Dnevom odprtih vrat, ki smo ga pripravili prvič. Naša vrata so sicer vedno odprta, tokrat pa smo jih odprli še nekoliko bolj na stežaj. Pripravili smo številne dogodke. Občinstvo je navdušila predstava Janeza Dovča o Tesli, obiskovalci so si ogledali naša zaodrja, orgle, Gallusovo dvorano in spoznali, v kakšni hiši pravzaprav doživljajo številne kulturne, družabne in kongresne dogodke. Predstavili pa smo tudi program nove sezone; napovedali smo le del programa, ki ga sestavlja šeststo umetniških in ostalih dogodkov.

Dan odprtih vrat se je končal zelo, zelo ganljivo. Zvečer nas je obiskal pisatelj Boris Pahor, ki je tako hitrih in lucidnih misli, kot da bi jih imel 14, ne pa 104. Govoril je francosko, pa potem svoje misli prevajal v slovenščino. Francoska režiserka Fabienne Issartel je o njem posnela dokumentarec Boris Pahor: portret svobodnega človeka, ki je v resnici neizmerno ganljiv. Pripoveduje seveda o njegovem življenju, o tem, kaj ga je gnalo, da je po grozljivi izkušnji koncentracijskega taborišča znova našel vero v življenje. Po ogledu filma se zdi, da ga je vedno znova reševala ljubezen. Pretreslo me je, kako je v sebi našel moč, da je presegel sovraštvo, ki bi ga lahko po krvavih izkušnjah s fašizmom še v najstniških letih, kasneje pa tudi z nacizmom, spreobrnilo v zagrenjenega in trpkega človeka. Kar nerodno mi je postalo, ko sem spoznala, da je režiserka v veliki naklonjenosti do pisatelja in njegovega dela, snemanje plačevala iz lastnega žepa, za prevod v slovenščino pa je prispevala očarljiva dama, ki deloma živi v Sloveniji in deloma v Franciji in sem jo osebno spoznala po filmski projekciji. Dokumentarec je namreč projekt, ki si zasluži podporo slovenske kulturne politike in močno upam, da ga bo naša javna televizija čim prej predvajala in gledalcem omogočila srečanje z veličino Pahorjeve življenjske drže. 

Brez srčnosti, ki človeka žene, da posega po svojih sanjah, ni nič. Čudovit primer je bila zmaga naših košarkarjev na evropskem prvenstvu, ki me ni očarala le zaradi medalje in virtuozne igre, temveč zlasti zato, ker je pokazala, česa je sposobna ekipa, ki »bratsko« teče do skupnega cilja. V naši družbi, ki je skupnost medčloveških razpok in razprtij, je takšne dogodek naravnost osvobajajoč. 

V četrtek ob 19.30. uri ne gre zamuditi otvoritve razstave o pisateljici in svetovni popotnici Almi Karlin v Galeriji Cankarjevega doma. Alma je v začetku prejšnjega stoletja sama v osmih letih prepotovala svet, s skromnimi sredstvi je na različnih koncih sveta kupovala različne predmete, s katerimi razpolaga predvsem Pokrajinski muzej v Celju. Tudi Alma je v svojem življenju izsanjala svoje sanje, le da je bila pri tem obsojena na uničujočo samoto. Za časa življenja ni prejela priznanja, po katerem je hlepela, zato si zasluži našo pozornost in spoštljiv spomin.

Čudovit primer je bila zmaga naših košarkarjev na evropskem prvenstvu, ki me ni očarala le zaradi medalje in virtuozne igre, temveč zlasti zato, ker je pokazala, česa je sposobna ekipa, ki »bratsko« teče do skupnega cilja. V naši družbi, ki je skupnost medčloveških razpok in razprtij, je takšne dogodek naravnost osvobajajoč. 

V četrtek ob 19.30. uri ne gre zamuditi otvoritve razstave o pisateljici in svetovni popotnici Almi Karlin v Galeriji Cankarjevega doma. Alma je v začetku prejšnjega stoletja sama v osmih letih prepotovala svet, s skromnimi sredstvi je na različnih koncih sveta kupovala različne predmete, s katerimi razpolaga predvsem Pokrajinski muzej v Celju. Tudi Alma je v svojem življenju izsanjala svoje sanje, le da je bila pri tem obsojena na uničujočo samoto. Za časa življenja ni prejela priznanja, po katerem je hlepela, zato si zasluži našo pozornost in spoštljiv spomin.