Bilo je nekoč v osemdesetih

Med liffovskimi filmi je bil zame (tudi iz osebnih razlogov) zanimiv dokumetarec LGTB_SLO_1984, ki ga je posnel Boris Petkovič. Spregovoril je namreč o času mojega najstništva, ki je tako kot pri večini ljudi pustilo močnejši pečat na mojem življenjepisu kot katerokoli drugo obdobje kasneje.

Režiser Petkovič je tako mlad, da osemdesetih še ni dejavno doživljal na sceni, torej si je sliko o tem turbulentnem obdobju v dokumentarcu sestavil na podlagi pričevanj tedanjih in sedanjih aktivistov. Gibanje za pravice gejev in lezbijk, kot se je takrat reklo, je bilo del širše, aktivne, propulzivne družbene in umetniške alternativne scene, ki je močno vplivala na pomemben del kulture tudi v devetdesetih, dediščina tega dogajanja pa je še danes vpisana v marsikatero aktivistično, umetniško ali intelektualno dejavnost sodobnosti.


Socializem se je že skoraj poslovil, kapitalizem pa še ni prišel

Zanimiva se mi je zdela izjava aktivista in pesnika Braneta Mozetiča, ki je osemdeseta in začetek devetdesetih označil za obdobje, ko je bilo skoraj vse dovoljeno, saj so politične sile socializma v želji, da bi ostale na oblasti, dovolile skorajda vse, po razpadu sistema pa so nove stranke, ki so se hotele utrditi na oblasti, ravno tako dovolile skorajda vse. O tem fenomenu tudi sama zadnje čase veliko razmišljam. 

Vse bolj je jasno, da v mojem življenju tako odprtega prostora za umetnost verjetno ne bo več. Kajti pojemajoča moč socializma in začetki kapitalizma, ki sprva sploh še ni pokazal pravega obraza, so bili idealen čas za intelektualne, aktivistične in umetniške prakse, ki so prodrle v prostor središčne ali etablirane kulture s takšno samozavestjo, odmevnostjo in prepričljivostjo, da kakršnekoli cenzure ali samocenzure skorajda ni bilo zaznati.

Ali umetnost izgublja kompleksnost?

V umetnosti sta bili ravno druga polovica osemdesetih in prva polovica devetdesetih obdobje, ko je bilo omejevanja ali samoomejevanja pri umetniškem ustvarjanju in tudi pri organizaciji kulturnih ali umetniških dogodkov izjemno malo. Vsaka omejitev pa je še bolj utrdila in okrepila identiteto omejevanega. Če tisti čas primerjamo z današnjim, se zdi popolnoma neponovljiv. Vse mogoče družbene silnice v sodobni Evropi prostor umetnosti močno omejujejo, pa tudi umetniška samocenzura (v službi politične korektnosti) je velika. Velikokrat se vprašam, kam v umetnosti vse to sploh pelje. Umetnost namreč izgublja kompleksnost, ki je zanjo bistvena. Umetnost ne more biti zgolj črno-belo didaktično predavanje o tem, kaj je prav in kaj ne.


Izjemen bolivijski prvenec, ki seže do srca

Liffe pa je postregel tudi z odličnim filmskim prvencem Alejandra Loayze Grisija Naš dom. Spremljamo starejši pastirski par v bolivijskem visokogorju. Babico in dedka ter njuno čredo lam obišče vnuk, da bi ju prepričal, naj zapustita skromni dom in se z njim odpravita v La Paz, saj je življenje zanju in njune živali vsak dan boj neznosno. Podnebne spremembe premnogim živalskim vrstam in človeku krčijo prostor, če je v njem sploh še mogoče živeti.

Film je odličen! Naturščika, ki sta tudi v resnici mož in žena, sta izjemna. Njuna medsebojna naklonjenost brez velikih gest in dram je ganljiva. Prepričljiva filmska pripoved o tem, kaj pravzaprav že živimo in kam nas to pelje. 

O tem bomo spregovorili tudi v ponedeljek, 12. decembra, ob 20. uri, ko bomo prvič v zgodovini Cankarjevega doma odprli veliko naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb. Vabljeni!

Sicer pa se je prvi pravi postcovidni Liffe odrezal odlično. Dobrih filmov ni bilo malo. Primerno vesel je bil tudi zaključni žur. Ples do jutra!

Uršula Cetinski
 

Tags
Most read

Be The Flow!

Happy 2024!

6 October – World Cerebral Palsy Day

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI