Po nastopu Sydney Dance Company: Dominic Chang, Andrej Jaklič, Uršula Cetinski, Rafael Bonachela (foto: arhiv CD)

Balet za umret

12.04.2018

Pravkar sem se vrnila iz predsedniške palače, kjer je predsednik republike gostil baletno občestvo in predal listino o častnem pokroviteljstvu 100. obletnice slovenskega baleta. V prelepi Kristalni dvorani so z odlomki iz klasičnih in sodobnih baletnih del nastopili ustvarjalci mariborskega in ljubljanskega Baleta, pa tudi mlajši, ki so še na Konservatoriju. V predsednikovem uradu sicer niso prepričani, ali je Kristalna dvorana prvič gostila baletne nastope, zagotovo pa niso prav pogosti, zato je slovenskemu baletu v čast prav lepo in primerno, da se je to pravkar zgodilo. Oba narodna baletna ansambla uživata lep ugled tudi na odrih v tujini, kar seveda še posebej veseli vse nas, ki spoštujemo takšne podvige. 

Ko sem se včeraj pripravljala na današnji dan, sem si zavrtela nekaj posnetkov Nurejeva, pa tudi nekaj malega prečudovitega Nižinskega. Takšni umetniški vrhunci me namreč vedno spravijo v izjemno dobro voljo, so moj energijski napitek, ki mi »steče« v možgane (bolj poetično v dušo) in mi pomaga, da znova okrepim junaštvo – ki mi ob spotikanju čez preštevilne tegobe mojega poklica – občasno rahlo uplahne. Na srečo se hitro poberem kot shirana roža, ki so jo končno zalili.

Čudovit plesni večer se je prejšnji teden zgodil tudi v naši Gallusovi dvorani, saj je bila plesna skupina Sydney Dance Company izvrstna, pravzaprav nad vsemi pričakovanji. Pa ta niso bila majhna. Abonma Veličastnih 7 je doživel v zadnjih treh sezonah, odkar obstaja, številne vrhunce, Avstralci pa so res segli do zvezd. Pa tudi sodelovanje z njimi je bilo za vse nas, od producentov do tehnikov, pravo doživetje. Ne gre vedno vse po maslu, a tokrat je šlo. Avstralci so bili, kot je dejal njihov umetniški vodja Rafael Bonachela, nad sodelavci iz Cankarjevega doma navdušeni, pa tudi nad Ljubljano, ki so jo obiskali prvič. Jaz pa sem bila navdušena nad njihovimi koreografijami, tako različnimi po plesnem izrazu, pa vendarle tako skladnimi. Najbolj me je navdušilo to, da so bili plesalci enako zanimivi in suvereni kot kolektiv, se pravi v skupnih koreografijah, uglašeni in homogeni, hkrati pa zanimivi tudi v solo nastopih in duetih.

Lepo doživetje je bil tudi Kulturni bazar, namenjen t. i. koordinatorjem kulturno-umetnostne vzgoje, ki je letos praznoval 10. rojstni dan. Številne kulturne ustanove predstavijo svoje programe za otroke in mladino, učitelji iz vse Slovenije pa si lahko izberejo, kam bodo peljali malčke, učence in dijake. 

Za posebno presenečenje ob koncu te enodnevne prireditve je poskrbel Biotehniški izobraževalni center. Učenci tega centra so pripravili kulinarični zaključek letošnjega Kulturnega bazarja. Ker je prireditev potekala tudi v znamenju obhajanja 100. obletnice Cankarjeve smrti, so se poglobili v Cankarjeva dela in v njih iskali hrano, o kateri je pisal. Postregli so s suhimi hruškami in jabolki, pa s slastnim krompirjem in ocvirkovo potico, tako da smo se v Cankarjev čas vrnili tudi skozi želodec. Kakšno doživetje! Prava kulinarična dogodivščina. Medtem ko sem pokusila nekaj dobrot, sem se spomnila na večkrat lačnega kot sitega pisateljskega velikana. O hrani, s katero so nam postregli spretni mladi kuharji in natakarji, se je pisatelju najbolj pogosto predvsem sanjalo.

Sedaj pa nas le nekaj dni loči od francoske glasbene dive Camille. Vsi, ki so že izkusili njene koncerte, pravijo, da je neprekosljiva. Komaj čakam na 18. april. 

 

Tags
Most read

Be The Flow!

Happy 2024!

6 October – World Cerebral Palsy Day

© Cankarjev dom

Cookies   Production: ENKI