Nagovor Uršule Cetinski, generalne direktorice Cankarjevega doma, 10. maja 2021

Spoštovani!
Danes obeležujemo Cankarjev rojstni dan. Ob tej priložnosti se ga spomnimo z odlomkom iz besedila, ki ga je ob njegovi smrti leta 1918 napisala pisateljica Zofka Kveder Demetrović.

Zofka Kveder pravi takole:
»O, Cankar, če bi bil Danec, če bi bil Norvežan ali Holandec ali Finec, bi že zdavnaj zate slišal cel svet, Ti pa bi bil premožen gospod že pred desetimi, petnajstimi leti. Imel bi svojo vilo, svojo ekvipažo, svojo družino, ženo, ki bi Te negovala in Te varovala. Tako pa si ostal reven bohem do smrti in umrl si v bolnišnici. Bil si umetnik in moral bi živeti lepo, umetniško življenje, brezbrižno in romantično. Potoval bi po svetu, sprejemal prijatelje na duhovite pogovore, prirejal krasne zabave v velikem stilu, svojo melanholično domišljijo bi lahko odpočil v šumenju in vrvenju brezbrižnega življenja. Ampak Ti, siromak, si žalostno preživel svoje življenje, svoje najlepše mlade dni, stradajoč v dunajskih predmestjih in namesto v lastne lepe dvore si se umaknil v skromno gostilnico na Rožniku nad Ljubljano, kjer si v sobici preživljal preskromna zadnja leta. Na Dunaju si svojo domišljijo s čajem in rumom spodbujal, da ustvarja mrzlično in hitro, da bo knjiga končana do obljubljenega roka, da dobiš reven honorar slovenskega literata, od katerega ni mogoče živeti, ampak samo životariti. Tako si životaril in postal si pravi bohem, ki vedno hrepeni po urejenem življenju, zvesti ženi, toplem družinskem gnezdu.

Kolikokrat so pravili, da si zaročen! Čudežna lepota Tvojih črtic, novel in pripovedi je mamila ženske duše kot lipa čebele, kadar cveti. Pa si vseeno ostal sam. Tvoja eksistenca je bila preveč negotova in ne ve se, kdo se je pravzaprav bal zadnjega odločnega koraka – Ti ali one, ki si jih ljubil.

Umrl si sam, umrl si v bolnišnici.

Trideset, šestintrideset ali štirideset knjig si napisal, celo malo knjižnico, pa vse remekdela, globoka in polna tihe lepote. In znal si se smejati in rogati. Vendar si bil ti najbolj sam svoj, najbolj Cankar, najbolj Slovenec, ko si prikazoval vdano in strpno trpljenje naših slovenskih duš, revnih študentov, delavcev, brezpravnih težakov, naših čistih, revnih, poštenih in v nesreči tako močnih žensk in deklet. Razgalil si dušo našega polka in nam jo pokazal v njeni neokvarjeni, trpeči lepoti.

Tvoja zadnja, Tvoja vojna knjiga Podobe iz sanj je kot niz biserov, kot solze, izjokane iz najglobljega srca in pretvorjene v prečiste, prekrasne kistale. Dragocen je Tvoj zadnji dar, večen, kot vse, kar si nam dal iz Tvoje globoke, bogate duše.«
Tako nežno se je na velikana slovenske in evropske literature spomnila Zofka Kveder.

Meni pa preostane le, da kot vselej 10. maja voščim: »Vse najboljše, dragi Ivan!«

Besedilo Zofke Kveder Demetrović z naslovom Ob smrti … (Prigodom smrti …) je izšlo v zborniku Spominu Ivana Cankarja (1976–1918) – v prid spomeniku izdali njegovi prijatelji Založba »Omladine«, Ljubljana 1919, natisnila pa ga je Učiteljska tiskarna v Ljubljani.