Drago Hrvacki

Vpogled s tako rekoč že historične distance na skupino Neokonstruktivisti, ki so jo sestavljali Dušan Tršar, Drago Hrvacki, Dragica Čadež Lapajne, Tone Lapajne, Vinko Tušek, se mi zdi umesten, saj je prav Drago Hrvacki v svojem nadaljnjem umetniškem delovanju po letu skupnega nastopanja ostal najbolj zvest načelom, ki sem jih povzel v uvodu k sedanji predstavitvi.

Drago Hrvacki si je, kot smo torej lahko ugotavljali že ob njegovih uvodnih in seveda poznejših delih, izbral določen geometrijski modul, ki ga je izgrajeval ves svoj ustvarjalni čas na permutativni logiki in simetriji barvnih kontrastov. Serialna izvedba slikarskih del mu je vedno omogočala izpeljavo izbrane strukturne kompozicije.
Iz serije slik DFH, ki je nastajala več let in se zaključila v letu 2010, sem izbral deli s številkama DFH51 in DFH56. V njej Hrvacki oblikuje simetrično strukturo v umirjeni kompoziciji, se pravi, da se izogiba napadalnosti barvnih sestavov, saj gradi na topli barvni skali rumene, dveh odtenkih oranžne, zelene v treh odtenkih, dveh modrih odtenkih in rjavi. Zamejenost takšne urejene barvne skale se zaključuje v skoraj izključno pravokotnih likih, izza katerih kot da se skriva tudi kakšen pravilen kvadrat. Prav različne velikosti pravokotnih likov torej narekujejo oziroma poudarjajo tisto skladno in umirjeno kompozicijo posameznega slikarskega dela.

Čista estetska misel, ki jo stopnjuje perfekcija izvedbe in ki nima namena prikrivanja kakšne pomenske konotacije, vodi Hrvackega že skozi desetletja njegovega delovanja.

Aleksander Bassin
                                               

Drago Hrvacki je bil rojen 18. januarja 1936 v Ljubljani. Akademijo za likovno umetnost je obiskoval v letih od 1958 do 1963 pri profesorjih slikarstva Mariju Preglju, Nikolaju Omersi, Slavku Pengovu in Maksimu Sedeju, grafiko pri Božidarju Jakcu in Riku Debenjaku. Diplomiral je 1964. Leta 1970 se je študijsko izpopolnjeval v Italiji. Kot profesor likovne vzgoje je bil zaposlen na več osnovnih in srednjih šolah ter v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih, Ljubljana. Aktivno je sodeloval pri ponovnem uvajanju mature in poučeval maturitetni predmet Likovna teorija. Leta 1992 je dobil naziv svetnik. Od 1976 do 1970 je deloval kot svobodni umetnik ter član skupin Neokonstruktivisti in Barva.

Živi in ustvarja v Ljubljani in Vinici pri Sodražici. Pripravil je 26 samostojnih razstav ter od leta 1965 naprej sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini, med njimi na 3. in 4. Trienalu jugoslovanske umetnosti, Beograd, 1967–70, v Slovenj Gradcu Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, na razstavi Objekt in barva, Moderna galerija, Zagreb 1968, na 5. in 6. Bienalu mladih, Reka, 1969–71, na 8. Mediteranskem bienalu, Aleksandrija, 1970, na Mednarodnem grafičnem bienalu, Ljubljana, 1971, na 11. Analu, Poreč, na razstavah grafike v Beogradu 1972, Zagrebu 1972–82, na Mednarodnem bienalu male plastike, Murska Sobota, 1973–81, na razstavi jugoslovanske skulpture, Pančevo, 1981, na razstavah jugoslovanske umetnosti v Leverkusnu, Helsinkih, Oslu, Dunaju, Milanu, Utrechtu, Eidhovnu, na razstavah slovenske umetnosti v Marburgu, Wiesbadnu, Bonnu, Götingenu, Hanauju, 1994/95, v Firencah, 1999, na mednarodni razstavi Konkretna umetnost v Srednji in Južni Evropi, Gyoer, 2000, na razstavi Risba na Slovenskem, Mestna galerija, Ljubljana, Muzej suvremene umjetnosti, Zagreb, Umetnostna galerija, Maribor, 2009, Magija umetnosti – protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968–2013, Villa Manin, Videm, 2014, Künstlerhaus, Dunaj, Gliptoteka HAZU, Zagreb, 2015.

Nagrajenec na Bienalu mladih, Reka, 1969; zlata ptica, Ljubljana, 1970; na razstavi jugoslovanske risbe, Zagreb, 1979, in na natečaju za likovno opremo doma DP0 SRS v sodelovanju z arhitektom Bončo, Ljubljana 1980.