Prvo preddverje

Termini:
10. Jan. 2017–5. Mar. 2017
vstop prost


Natisni

Cikel vizualnih postavitev


Likovni kritiki izbirajo
V sodelovanju s Slovenskim društvom likovnih kritikov

Izbor: Alenka Domjan, avtor: Ludvik Pandur

Avtoportret je podoba trenutka. V njem umetnik raziskuje žar svojega duha. Je zrcalni odsev, v katerem je on sam vsevidni sodnik presoje in bolj kot v kateremkoli drugem delu nerazložljivo utelešen fenomennlastne podobe. Pogled v zgodovino likovne umetnosti kaže, da je bil avtoportret za številne umetnike v življenju, še posebno v obdobjih, ki so pomenila zanje prelomnico, skriti odvod siceršnjega slikarstva, predvsem pa sugestivna likovna oblika – odkrivati lastni »jaz«. Danes, ko se digitalni avtoportreti (selfiji) nasilno razraščajo v mrežnem sistemu, v katerem izraz samozavedanja preigrava računalniško platformo, je postal avtoportret v klasičnem likovnem mediju redkost in ena takih je avtobiografska zgodba Ludvika Pandurja.

Ludvik Pandur je slikar, ki je ohranil živo vez med minulim in sedanjim. Njegova dela lahko obravnavamo v presežku tradicije in osebnem iskanju čustvenega podajanja sveta. Živetega in občutenega. Kot diplomant zagrebške akademije in mojstrske delavnice prof. Krste Hegedušića v znamenju nasledstva barvnega realizma ter sugestivne sinteze vizualnega in emocionalnega, primitivnega in intelektualno prefinjenega, je spoznal, da ni toliko pomemben motiv sam po sebi, temveč njegova ritem in dinamika v trenutku, ko ga umetnik ujame v svojo psihično presojo. Takšne izkušnje so v njegovo slikarstvo vnesle posebno intuitivno analizo, ki se je ugnezdila v medprostor med zunanjo materijo sveta in notranjim pogledom, torej med stvarno podobo in notranjo, čutno zaznavo. V tej zarezi se je ustvarilo presečišče velike tradicije evropskega slikarskega izročila, ki je v Pandurjevem slikarstvu še posebej dotakljivo z Grünewaldovim svetom zgoščene intimnosti ter s poznejšo, slikovito in v barvno tvarino ugreznjeno mistiko španskega slikarstva.

Vendar Pandur ni zastal v tišini minulega. Njegov zven je ponesel na svoje slikarsko popotovanje. Skozi čas in skozi prostore, ki so puščali sledi in odpirali njegovi ustvarjalnosti vse bolj svobodno gesto. Študijska potovanja po Franciji, Angliji in Ameriki ter impresije velikih mest, kot so Pariz, London in New York, so mu ponujale vedno nove ideale. Srečal se je s presunljivimi figuralnimi deli Francisa Bacona, z barvno gnetljivimi telesi Franka Auerbacha in z akcijskim slikarstvom Jacksona Pollocka, v katerem je Pandur našel zadnjo svobodo izražanja. Vse to je skrbno naložil v svoj likovni besednjak ter se skozi izkušnje in raziskovalno vnemo potopil v dogajanje slikarske substance. Tako se je njegov opus danes povsem izvil iz temnih in dramatičnih barvnih površin ter se prepustil lahkotnemu, površinskemu poplesavanju tonsko svetlih in intenzivnih barvnih zamahov. V barvni igri, kamor naseljuje preplet miselnih in čustvenih sklopov, razvija izrazito lirično pripoved in vanjo odslikava že poldrugo desetletje lastno podobo.

Nobenega dvoma ni, da v tej avtobiografski koreografiji biva metafora njegovega življenja – iluzija v ploskem barvnem prostoru, ki ustvarja privid realnega. Ta paradoksalni dualizem fizično prisotnega in odsotnega, vizualno otipljivega ter hkrati izgubljenega v domišljiji in ustvarjalni ekstazi postane intimni zaslon umetnika. Preostanke predmetnega počasi prekriva subjektivna vizija in njegova lastna podoba postaja vse bolj simbolična projekcija. Vendar se umetnik njeni otipljivosti nikoli povsem ne odreče. Niti takrat, ko barvno žive ali črne slikarske geste, ki imajo pogosto značaj risbe, odletijo po modrikasto sivo zeleni ploskovni strukturi in ustvarjajo le še vtis njegove podobe v izsanjani pokrajini.

Alenka Domjan


Ludvik Pandur je bil rojen 1947 v Slovenj Gradcu v družini slikarja Lajčija Pandurja. Ko je imel tri leta, se je družina preselila v Maribor. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je leta 1970 diplomiral v razredu Antuna Mezdjića, nato pa je do 1973 obiskoval mojstrsko delavnico pri Krstu Hegedušiću. Od takrat je zaposlen na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kjer je bil leta 1998 izvoljen v naziv rednega profesorja za slikarstvo. Veliko potuje, najraje v Španijo, študijsko pa je bival tudi na univerzi v Montclairu v ZDA. Razstavljal je v Italiji, Španiji, Nemčiji, ZDA in v Sloveniji. Njegova zadnja velika razstava je bila leta 2007 v Lendavi. Živi in ustvarja v Mariboru.

 KOMENTAR | število komentarjev: 0
Vaše ime
Naslov komentarja
Vpišite znake na desni:
Sporočilo