Slika nad besedo

Selekcionirana razstava fotografov časnika Delo

Odprtje raztave bo v sredo, 14. decembra 2016, ob 20. uri

K sodelovanju smo povabili fotografe časnika Delo, odzvalo se jih je devet: Matej Družnik, Jure Eržen, Uroš Hočevar, Tomi Lombar, Mavricij Pivk, Tadej Regent, Blaž Samec, Roman Šipić in Voranc Vogel. Vsak med njimi je predložil od 6 do 12 fotografij, ki naj bi pomenile vsebinski ali formalni presežek lastnega dela. Ob koncu oktobra so se sestali selektorji razstave Brane Kovič, Franci Virant in Nina Pirnat Spahić, da so oblikovali dokončen izbor 27 fotografij za predstavitev.

Kredibilnost novinarske fotografije je v njeni vitalnosti, trenutnem zapisovanju življenjskih dogodkov, brez režiranja na kraju vsakokratnega dogodka. Njena bit je torej novica v sliki. Poleg formalnih aspektov (kompozicija, svetloba, kadriranje, itd.) sodijo izbira pravega trenutka fotografiranja, učinkovitost podobe, izraz individualne vizije in (premalo prisotna) duhovitost pri obravnavi motiva, v območje avtorske svobode posameznega fotografa in njegovega ustvarjalne moči. Dobra novinarska fotografija se enako kot kreativni mediji, le na samosvoj način, ukvarja s preoblikovanjem stvarnosti oziroma humaniziranjem življenja.

Razstava pomeni uvod v programski sklop CD z retrospektivno razstavo legendarnega Roberta Cape v fokusu, ki bo s številnimi spremljevalnimi programi posvečen problematiki novinarske fotografije.

Besedilo za razstavno publikacijo je pripseval umetnostni zgodovinar in likovni kritik Brane Kovič.

Novinarska oziroma reportažna fotografija je v zadnjih desetletjih – tako kot druge fotografske zvrsti – doživljala številne spremembe glede na svoj pomen in vlogo v sodobni medijski konstelaciji, ne nazadnje tudi zaradi tehnoloških inovacij na področju snemalnih naprav, ki tako rekoč vsakomur omogočajo, da naredi praktično neomejeno število posnetkov. Banalizacija medijskih vsebin na eni strani in najrazličnejše omejitve, ki jih fotografom v interesu globalnega kapitalizma vsiljujejo zasebni lastniki, na drugi strani, so močno skrčile informacijski in izrazni potencial statičnih podob, ki potrebujejo ustrezen (konkretno: papirnat) nosilec, da pridejo do gledalca. Hitrost pretoka informacij ogroža poglobljen, analitičen in kritično angažiran pogled na aktualne dogodke, prevlada efemernih gibljivih slik izpodriva ikoničnost angažiranih, vsebinsko polnih in estetsko dognanih fotografskih kompozicij. Zato zdaj fotografi iščejo drugačne načine »kazanja resničnosti«, odmikajo se od klasičnih vzorcev fotožurnalizma ter se osredotočajo na refleksivne, bolj osebne in avtorsko poudarjene svetlobne zapise, ki razkrivajo solidno poznavanje fotografske zgodovine ter pretanjen posluh za razbiranje in evidentiranje pomenljivih podrobnosti, prek katerih je o izbranih temah moč povedati več kot z udarnimi, pogosto šokantnimi prikazi dogodkov, postavljenih v ospredje poročanja svetovnih medijev. Intimne človeške usode so postale pomembnejše od posplošene politične ali ideološke retorike, namigi na ozadja in vzroke pretresljivih, tragičnih in šokantnih vesti so zamenjali njihove eksplicitne prikaze, vlogo pripovedovalcev je prevzela povednost pogledov upodobljenih oseb, kakor jih je zaznala in dojela fotografova občutljivost z namenom aktivirati gledalčeve čute. S tem je tudi reportažna fotografija dobila vse bolj avtorski pridih, subjektivnost individualnih nagovorov znotraj te podzvrsti jo je naredila povsem enakovredno drugim motivnim sklopom, zato se z njo posledično srečujemo na razstavah in predstavitvah festivalskega tipa, ne nazadnje je postala zanimiva tudi za mednarodni trg umetnin.

V časopisni hiši Delo je svoje veščine in fotografsko znanje izpopolnjevala in utrjevala vrsta avtorjev, od katerih so mnogi postali ključni akterji sodobne slovenske fotografske scene. Ta neformalna »šola«, ki temelji na neposrednem pridobivanju izkušenj na terenu, skozi prakso in s sprotnim preverjanjem doseženih rezultatov, je tudi ob menjavanju generacij še vedno referenčna, pravzaprav sinonim za kakovost in fotografsko odličnost, ki se udejanja tako v posameznih posnetkih kot v daljših ali krajših nizih, iz katerih so sestavljene specifične fotozgodbe. Zdajšnja ekipa Delovih fotografov nadaljuje izročilo svojih legendarnih predhodnikov, upoštevajoč nove razmere znotraj zvrsti kot take, kakor tudi možnosti individualizacije parametrov pri beleženju in interpretiranju empiričnih dejstev, ki so zavezujoča snovna komponenta dobre reportažne fotografije. Politična in družbena realnost, ki jo razkrivajo njihove fotografije, je kompleksna in nenehno izpostavljena kritični presoji, zavzemanju jasnih stališč, ki jih je treba z omejenimi izraznimi sredstvi strniti v zgovorne, vsem razumljive podobe, pogosto prepričljivejše od besednih razlag in ideoloških argumentacij. Primarna moč podob je sicer učinkovita že sama po sebi, hkrati pa je tudi generator vsebinsko sorodnih mentalnih slik in asociacij, ki jih pri gledalcih vzbuja videno. Vsaka fotografija ima namreč svoj »prej« in svoj »potem«, ki ga resda ne vidimo, si ga pa lahko predstavljamo in s tem kadre v mislih povežemo v sekvence, s pomočjo katerih si vsak zase sestavimo pripoved, ki nam jo je nakazala hipnost zaustavljenega trenutka. A ne glede na različne vsebine, ki jih prepoznavamo na tokrat razstavljenih fotografijah, ne glede na formalne in strukturne različice njihovega artikuliranja, jih povezuje humanost njihovih sporočil, pristna empatija, ki je ne prekrijejo niti občasni ekskurzi v ironijo ali duhoviti prebliski, izpeljani iz nenavadnih naključij, s katerimi se fotografi srečujejo pri svojem delu. Ravnotežje, ki ga znajo poiskati med reportažno angažiranostjo, katere namen je vplivati na kolektivno zavest, in poetičnim realizmom drobnih prizorov iz vsakdanjega življenja, odraža njihove osebnosti in neodvisnost njihovih estetskih stremljenj. Objektivna narava fotografije je v teh koordinatah nenehno postavljena pod vprašaj, načini videnja sveta in ljudi so odvisni od senzibilnosti, ki določa poetiko posameznega fotografa in njegovo umevanje resničnosti. Zdi se, da se Delovi fotografi zavedajo, kako morajo svoje posnetke, ki so po osnovni funkciji dokumenti, oblikovati in izbrati tako, da bodo presegli dokumentarni značaj in zaživeli kot avtonomne estetske entitete.